V Sloveniji še danes živi nekaj izbrisanih, ki so še vedno izbrisani 

Čeprav je premier Robert Golob ob obletnici izbrisa februarja letos za Mladino zagotovil, da »podpira predloge glede dokončne ureditve statusa izbrisanih«, je nekaj dni kasneje tudi zaradi za izbrisane neugodne ustavne odločbe postalo očitno, da bo vlada to vprašanje potisnila v drugi plan.

V Sloveniji še danes živi od 10 do 20 ljudi, ki so bili izbrisani in so še vedno izbrisani – nimajo ustrezno urejenega pravnega statusa za prebivanje v lastni državi, živijo človeka nevredno življenje brez dostopa do osnovnih pravic iz zdravstvenega in socialnega varstva, stari, oboleli, obnemogli. Vse to se dogaja več kot 30 let po izbrisu. Ti ljudje ne morejo še kar naprej čakati in nobene razumne utemeljitve ni, zakaj vsaj tej peščici država ne bi popravila krivic in ji nekoliko olajšala jeseni življenja.

Morda se zdijo z vidika družbe te težave majhne skupne ljudi nekaj nepomembnega, a zanje izbris pomeni nepremostljivo oviro. Decembra 2022 je tako ostareli in oboleli Zoran Tešanović, eden izmed teh nesrečnežev, umrl v požaru v stari počitniški prikolici, v kateri je živel med vrtički ob severni ljubljanski obvoznici v Stegnah.

K ureditvi statusa za to peščico na robu družbe živečih ljudi so oblasti večkrat pozvali tudi v uradu varuha človekovih pravic, kjer so zaznali »resne težave pri zagotavljanju socialnovarstvenih storitev« za starajoče se tujce, ki v Sloveniji prebivajo brez dokumentov. Že predlani so vladi priporočili, »naj pripravi zakonodajne spremembe, na podlagi katerih bo tujcem, ki so zaradi nemožnosti odstranitve iz države ali iz drugih razlogov odvisni od pomoči države, na jasen in predvidljiv način zagotovljen dostop do potrebnega socialnega varstva«. Priporočilo so zaradi neodzivnosti vlade leto kasneje ponovili.

Na to težavo nevladne organizacije pristojne opozarjajo že leta, a odnos ministrstev, predvsem ministrstva za notranje zadeve in ministrstva za delo, je nehuman in strogo formalističen. Na ministrstvu za delo trdijo, da je najprej treba urediti status izbrisanih, preden jim bo mogoče pomagati, na notranjem pa odgovarjajo, da za to ni pravne podlage. Tako se začarani krog vrti že leta. Nova vlada te žalostne prakse ni spremenila.

Tudi mi smo se obrnili na vlado in premiera, odgovor na vprašanja pa smo dobili z ministrstva za notranje zadeve. Tam so pojasnili, da je na pobudo nevladnih organizacij (Amnesty International Slovenija in Mirovnega inštituta) maja letos na ministrstvu za notranje zadeve »potekal sestanek o izbrisanih«, a na njem »niso bili sprejeti končni zaključki«. Kot v posmeh zdravi pameti naj bi bil edini zaključek ta, da bi se v reševanje težave morali »vključiti vsaj še ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter ministrstvo za solidarno prihodnost. S tem so se prisotni strinjali. Do skupnega sestanka z ostalimi resorji še ni prišlo.«

Zato javno ponavljamo vprašanje, ki smo ga postavili premieru, a je ostalo brez odgovora: »Kaj bo storila vlada, premier Robert Golob, da se vsaj to nujno vprašanje, ki je del širšega vprašanja izbrisanih, uredi, preden bo za vse te ljudi prepozno?«