Komentar / Heni Erceg: Lastovo
Hrvaški vlada brezdušna, skorumpirana klika, za katero je Markova, Denisova in Joškova smrt, ki jo je pospremil otožni zvok siren z Jadrolinijinih ladij, zgolj vihar v kozarcu vode.
Odrasla sem z barkami. Imeli smo jih v družini, ribiške in batele, že zgodaj sem se naučila spoštovati morje, muhavost, s katero iz bonace v hipu preide v zloveščo hudo uro. S trajekti potujem že leta, prepoznam neizmerno utrujenost posadke v norem času turistične sezone, ko v enem samem dnevu do otokov prepelje več tisoč potnikov in avtomobilov. Od nekdaj pa je bil moja prva izbira eden in edini med njimi, in to kljub starosti, zarjavelosti, škripavosti – Lastovo, ki je leta plul na progi Split–Šolta. Kadar udari jugo ali se razdivja tramontana in do najbolj oddaljenega hrvaškega otoka Lastova ne more priti noben trajekt, se vse do danes ve, da se na pot odpravi Lastovo. Še pred desetimi leti so v skromnih barih na Jadrolinijinih trajektih delali ladijski natakarji in Maks z Lastova je kuhal najboljšo kavo. Potem so koncesije za te bifeje oddali raznim pridaničem in zdaj kava na trajektu stane skoraj štiri evre, poleg tega pa je ogabna.