Trmaste grče

Grega Repovž v uvodniku Trmaste grče pravilno ugotavlja, da v Sloveniji odločevalci, torej politiki, nimajo vizije, v katero smer naj bi se slovensko gospodarstvo razvijalo. Ko so se pojavile napovedi o odpiranju lakirnice Magne v Hočah, sem županu (in ker sem naletela na gluha ušesa še funkcionarjem občine) ter ministrstvu za gospodarstvo pisala, da gre za investicijo, ki nima perspektive in jim predlagala, da proučijo razloge zaprtja Magne v Kanadi. Iz dogajanj v razvitih državah namreč lahko vidimo, kaj čaka manj razvite države. Sklepam, da je ministru, po izobrazbi agronomu, in županu, po izobrazbi gradbeniku, bilo težko preučiti ekonomske pogoje poslovanja podjetij v razvitih državah in zaznati smer, v katero se giblje njihov nadaljnji razvoj.

Charlie Munger, uspešni investitor, pravi, da obstajate dve vrsti znanja: pravo znanje, v katerega je treba vložiti veliko časa in razmišljanja, in t.i. „šofersko znanje“. Munger meni, da so tisti, ki imajo „šofersko znanje“, ljudje, ki se pretvarjajo, da vse vedo. Znajo prirediti dobro predstavo, videti so prepričljivo. Poslovni partner omenjenega investitorja Warren Buffett pravi, da mora vsakdo poznati svoje območje strokovnosti, svoja območja razumevanja, a tudi ostati znotraj tega območja, ker to območje razume - izven tega območja pa slabo ali sploh ne razume, kaj se dogaja.

Tovrstne nasvete verjetno upoštevajo investitorji in vsi tisti, ki vedo, da bodo za svoje neuspešne odločitve odgovarjali. Naši politiki pa so običajno nagrajeni za napačne odločitve, ki jih sprejemajo, njihove napake pa plačamo državljani iz svojih žepov oziroma z nižjim standardom … Kljub temu večina volivcev verjame „šoferskemu znanju“. Zato „trmaste grče“ ne rabijo vedenja o tem, kaj se v svetu dogaja in kam naj bi šel razvoj, ki bi nam in bodočim generacijam prinesel lepšo prihodnost in boljši standard.