Knjiga / Mihail Afanasjevič Bulgakov: Bela garda

+ + + + +

Ruski pisatelj Bulgakov (1891–1940) je genialen avtor, ki pa za življenja ni dočakal, da njegovi največji deli Mojster in Margareta in Bela garda izideta v knjigi. Ne, ker bi prehitro umrl, ampak ker ju je prepovedal sam Stalin. A isti vladar je oboževal slog Bulgakova: eno izmed dram si je v teatru ogledal 15-krat in poskrbel, da je v času velikih čistk pisatelj ostal pri življenju.

Bela garda je roman o sovjetski državljanski vojni, ki je v nekaj odlomkih izšel v literarnih revijah, pisatelj pa ga je napisal z mislijo, kako bi zapisal prepovedano. Bil je namreč simpatizer carske Rusije, katere predstavniki so pod komunizmom veljali za izmečke družbe, in nasprotnik nasilja, ki so ga vršili Stalinovi boljševiki. Idejna norma je zapovedovala črno-belo pravljico, izmaknil se ji je tako, da pozitivcev v delo sploh ni neposredno vključil, nastopajo le v govoricah in mitih, negativce pa je opisoval v njihovi simpatični pitoresknosti. Bela garda je obkoljena v mestu brez imena, v katerem vlada nadrealizem. Nihče ne ve, kaj se dogaja, kdo je streljal na koga. Tam so nemški junkerji, samooklicana Hetmanova ukrajinska oblast, ruske carske čete, v bližnji Odesi so se izkrcali odredi Senegalcev, zunaj pa boljševik Petljuga, poveljnik armade, ki je nihče ne vidi, a večina verjame, da šteje vsaj milijon vojakov. Nobenega reda, nobenega uvida. »Nemški vojaki, ki so imeli slabo navado, da so se ponoči sami potikali po okolici, so začeli izginjati. Ponoči so izginili, podnevi pa se je izkazalo, da so jih ubili.« Avtor popisuje dogodke, obnašanje in smrti lahkotno, dobesedno mimogrede in z razdalje kronista, ki poudarja individualizem, vzvišen nad ideološkim in vojaškim angažmajem. Denimo poveljnika topniškega voda, ki je pesnik in bonvivan, postopa s cilindrom na glavi, recitira svoje domislice v salonih, potem pa utrujen zaspi, ne da bi enoto odposlal na bojni položaj.