Komentar / Vlado Miheljak: JEK štiri-h

Tomaž Lisec: »Ven damo. Lahko tudi spremenimo.«

Nataša Avšič Bogovič: »Ne, akt moramo dati, predlog za referendum moramo dati ven. Umakniti. Vsi podpisniki rečemo, zdaj se pa več ne strinjamo s tem predlogom, ga umikamo ven iz procedure. Dokončno. Potem se pa lahko resolucija sprejme, in ko imamo sprejeto resolucijo, potem pa lahko delamo z vprašanjem, kar hočemo.«

Tomaž Lisec: »To je za nas rešitev.«

»Poslanske skupine, ki so predlagale posvetovalni referendum o projektu nove nuklearke v Krškem (JEK 2), so v DZ vložile predlog odloka za razveljavitev njegovega razpisa. Pod predlog odloka so tako podpisani vodje poslanskih skupin Svoboda, SDS, SD, NSi in poslanca narodnih skupnosti.«

A Paul Weber (1893–1980) je bil odličen nemški slikar in ilustrator. Še zlasti kot karikaturist je zapustil bogato zapuščino litografij. S prefinjeno risbo se je loteval grozot vojne, položaja malega človeka v kapitalizmu, militarizma, avtoritarnosti, nadzora medijev. Eden prvih je že zgodaj opozarjal tudi na probleme ogroženosti okolja. Med številnimi odličnimi je morda politično »najgloblja« karikatura, v kateri gredo po sprehajalni poti kralj s krono na glavi in dolgo togo, obrobljeno s hermelinom, desno ob njem njegov kancler, ki ima za ušesom pisalno pero, iz žepov pa mu štrlijo listine in akti, levo ob njem pa dvorni norček z značilno večkrako kapo s kraguljčki. In med sprehodom norček z razprtimi dlanmi vpraša kralja in njegovega kanclerja: »Že, že, ampak kako bomo zdaj to pojasnili ljudstvu?« In prav za to gre. To je problem vsake, tudi sodobne politike. Ni dilema, kaj je prav, kaj je narobe, kaj je moralno, kaj amoralno, kaj krepostno, kaj zavržno, ampak zgolj, kako lumparije upravičiti. Kako nategniti ljudstvo.