Film / Slava je le oblika mentalne bolezni  

za +

Zlo za petami. Nasmeh 2 (Smile 2, 2024, Parker Finn).

V Nasmehu so se začela ljudem prikazovati strašna, nevidna, zlovešča bitja, ki so se smehljala, njihov groteskni nasmeh pa je bil tako nalezljiv, da se je prikradel tudi na lica ljudi, ki so po šestih dneh – po blodnjah, halucinacijah – naredili grizlijevski samomor. Te neuničljive, fantomske, pošastne »entitete«, ki preganjajo, strašijo, mučijo in obsedajo ljudi (in ki se v slogu štafete – »okužbe«, »prekletstva«, »aflikcije« – viralno selijo od človeka do človeka), niso videle le Zla za petami in Kroga, temveč tudi Jokerja, v Nasmehu 2, neizbežnem in presenetljivo robustnem nadaljevanju (Nasmeh je bil huronski globalni hit), obsedejo že itak stravmatizirano, a »ozdravljeno«, rehabilitirano popzvezdnico Skye Riley (Naomi Scott), karizmatično skrčko kompulzivne negotovosti, regresivnih iluzij in parazitske privilegiranosti, skoraj Chappell Roan (ali pa skoraj Miley Cyrus, če hočete), ki ji je zaročenčeva smrt ustavila kariero in ki – ob asistenci svojega menedžerskega spremstva, tudi pohlepne mame (Rosemarie DeWitt) – ravno načrtuje comeback.

To, da njenega zaročenca, sicer igralca, v flešbekih igra Ray Nicholson, ki ima tak nasmeh, kot ga je imel njegov oče, Jack Nicholson, v Kubrickovem Izžarevanju, pove vse o ambicijah te epske metagrozljivke, srhljive, morbidne, sarkastične vivisekcije sodobne kulture slave, teatra krutosti, bolečine, paranoje, psihičnega nasilja, odvisnosti, manipulacij, norosti, izgube stika z realnostjo, protibolečinskih tablet in tistega večnega, nelagodnega, karnevalskega nasmeha. Nič ni pošastnejšega od tega nasmeha – in travm, ki jih ta nasmeh, ta samomorilska grimasa, fetišizira in komodificira.

Grozljivke so vrnitve potlačenega, zato ničesar ne skrivajo – Nasmeh 2 ne skriva, da je slava le oblika mentalne bolezni in da je nekaj hudo narobe z družbo, v kateri se toliko travm konča s samomorom. No, nasmehom.

DsL9ySPRQbo