Pošast hodi po Evropi

Petega novembra so nemški policisti pridržali osem ljudi, člane skupine Saški separatisti, ki so se pripravljali na dan X, ko bo Nemčija razpadla in bodo s silo zavzeli ozemlja na njenem vzhodu in ustanovili novo državo po nacističnem modelu. Državni tožilec je govoril o »rasističnih, antisemitskih, apokaliptičnih idejah«, o paravojaškem usposabljanju, med njihovimi načrti naj bi bilo tudi, tako nemški minister za pravosodje Marco Buschmann, »etnično čiščenje«.

Razmišljanje, da bo nekoč, če ne že jutri, prišel dan X, da se bo zgodil propad civilizacije, med skrajnimi desničarji ni novo. Znana je zgodba o nemškem vojaku Francu A., ki se je pretvarjal, da je sirski begunec iz Damaska, kot takšen pa naj bi izpeljal atentat na ugledne nemške politike, kar bi povzročilo kolaps države. Franco A. je doma skrival orožje, svastike in drugo nacistično ikonografijo. Junija 2022 je bil obsojen na zaporno kazen pet let in pol. Ni edini, maja se je na nemškem sodišču začel proces proti pripadnikom skupine Državljani rajha in proti njihovemu vodji plemiču Heinrichu XIII. princu Reussa, ki je s skupino želel izpeljati državni udar.

Lahko bi rekli, da gre za osamljene primere, norce, kakršne najdeš v vsaki družbi. A v Nemčiji se rojeva nekaj zloveščega, skrajna AfD je septembra slavila v Turingiji, na zvezni ravni pa jo podpira več ljudi kot vladajočo SPD. To, da je bil med pridržanimi člani ali simpatizerji Saških separatistov član AfD, ni presenečenje.

Toda Nemčija vendarle nekako poskuša obračunati z nacističnimi idejami na svojem ozemlju, v Italiji pa je drugače. Po drugi svetovni vojni se ni soočila s fašizmom, ni bilo opravičila, katarze, denacifikacije, ki se je zgodila v Nemčiji. O stranpoteh fašizma se v Italiji ne pogovarjajo radi, raje slavijo dobre strani Benita Mussolinija. »Pri Giorgii Meloni fašizem ni psovka, antifašizem pa je beseda, od katere beži,« je pred časom dejal novinar Dnevnika Ervin Hladnik Milharčič.

To se vidi tudi v politikah, ki jih zagovarja. Italijanski parlament je pred dnevi potrdil sklep o ustanovitvi muzeja fojb. Fojbe, prizorišče zunajsodnih pobojev med drugo svetovno vojno in po njej, med katerimi so pripadniki partizanskih sil v Sloveniji in Istri usmrtili italijanske vojake, pripadnike fašistične stranke, pa tudi nekaj civilistov, ter kasnejše množično izseljevanje Italijanov iz Primorske, Istre in Dalmacije niso mit. »Vse to pobijanje je bilo do neke mere zločin, težko pa ga razumemo, če se ob tem ne vprašamo, zakaj se je zgodil,« je za Mladino povedala zgodovinarka Nevenka Troha.

Italija o sosledju dogodkov ne govori, ne govori o tem, kaj so fašisti pred drugo svetovno vojno počeli na Primorskem, ne govori o roški ofenzivi, požigih vasi, Rabu, ne govori o Lojzetu Bratužu, o strunjanskem zločinu. Ko je slovenska senatorka Tanja Rojc maja letos predlagala, da v muzej vključijo tudi obdobje »prve svetovne vojne, rapalske meje iz leta 1920, vzpona fašizma z njegovo nasilno raznarodovalno politiko, ki je vrhunec dosegla z zločinskimi dejanji v kraljevini Jugoslaviji pod nacifašistično okupacijo,« njen predlog v senatu ni bil sprejet. Fojbe so postale politični mit, s katerim se Italija predstavlja kot žrtev. Učinek takšne politike je jasen – ker država lastnega fašizma ni obsodila, so fašistične ideje in politike bolj sprejemljive.

Vendar ne smemo kazati le na Nemčijo in Italijo. Ideja o večvrednosti enega naroda ali »zahodne civilizacije«, ideje o uničevanju bele rase in tradicije so doma tudi v Sloveniji. Kdor tega ne verjame, naj malo zaide na portal Nova24tv ali na objave evropskega poslanca Branka Grimsa. Reči komu, da je fašist, je premalo. Fašizem in sovraštvo se ne rodita kar sama od sebe, gre za proces razgradnje skupnosti, povečevanje družbenih razlik, proces načrtnega širjenja strahu in negotovosti, podpiranja avtoritarnih politik, militarizma, nacionalizma. Ter seveda brezbrižnosti »sredinskih« politikov, ki oportuno sodelujejo s skrajnimi desnimi silami. Ne zato, ker je to najlažje, ampak zato, ker se z njimi strinjajo.