Svetniki namesto svobode

Z zanimanjem in pozornostjo smo prebrali pamflet Mladininega sodelavca dr. Bernarda Nežmaha. V svojih prispevkih v Mladini večkrat piše kritično o partizanih oz. upornih Slovencih in Slovenkah, ki so se v obdobju 1941-45 borili proti nacifašističnemu okupatorju in domačim kolaborantom. Na žalost nismo spremljali TV oddaje, v kateri je bilo poročano, da so govorniki iz gibanja Svoboda partizane označili za svetnike. Svetniki so vsaj za nas neka mistična kategorija, povezana z različnimi verstvi, npr. rimokatoliško cerkvijo.

Partizani se nikoli niso oklicali za svetnike. V kolikor so to storili razni govorci, lahko to označimo za njihov spodrsljaj. Gospod Nežmah zapiše, »da so partizanske enote med in po vojni izvršile množico pobojev nad vojnimi ujetniki in civilisti«. Tako kot g. Nežmah v svojih pamfletih večkrat išče »dlako v jajcu« in gradi okoli nje zgodbo, smo jo našli tudi mi. Partizanske enote in njeni pripadniki so med vojno ubili marsikaterega kolaboranta, ki si je to tudi zaslužil. Ne dvomimo, da je prenagljeno bil ubit tudi kakšen Slovenec, ki si tega ni zaslužil, vendar ne moremo govoriti o množičnih pobojih.

Po 15. maju 1945 so množične poboje izvajale enote JA in ne partizanska vojska. Res je, da so tedaj bili v enotah »stari partizani«, prav tako pa tudi veliko novo mobiliziranih mož ter vojakov iz drugih delov Jugoslavije. Veliko vojnih ujetnikov si je po 15. maju 1945 zaslužilo strogo kazen, predvsem pa pošteno sojenje. Nekateri bi verjetno bili zaradi med vojno storjenih zločinov obsojeni tudi na smrtno kazen, zagotovo pa ne vsi, ki so bili pomorjeni. Pri tem je potrebno spomniti, da je bila v veljavi legitimna zakonodaja Kraljevine Jugoslavije, ki je za dezerterstvo in sodelovanje z okupatorjem eksplicitno zahtevala smrtno kazen. Tudi zahodni zavezniki so zelo drastično obračunali z ujetniki in kolaboranti, vendar se pri njih ne pojavljajo dileme o upravičenosti teh dejanj.

Partizansko medvojno gibanje je bilo nedvomno akt velikega poguma in domoljubja, boj proti okupatorju je bil primaren, hkrati pa je potekal boj proti staremu sistemu in za boljšo ureditev po osvoboditvi domovine. Zagotovo je bilo med NOB tudi nekaj napak in zgrešenih potez, vendar je partizanski boj slovenski narod, tedaj še znotraj Jugoslavije, postavil na stran zmagovite koalicije. Še enkrat naj povemo, da so partizani bili zgolj pogumni prebivalci Slovenije, ki so se uprli okupatorju.

Nekatere vidne osebnosti po osamosvojitvi Slovenije 1991, npr. A. Drobnič in T. Velikonja, so v Sloveniji dosegli zgledne kariere, res pa nikoli niso bili na vodilnih položajih. Brez dvoma je tudi neposredno po vojni obstajal določen način kaznovanja in se ni samo pobijalo, res pa je, da pravosodje ni funkcioniralo po kriterijih današnje sodobne družbe.

Morda bi g. Nežmah lahko analiziral poteze rimokatoliške cerkve, posebno v Ljubljanski pokrajini, ki je bila prežeta s klerofašizmom že pred vojno, izrazito pa med vojno 1941-45. Vodje te iste cerkve danes skušajo beatificirati nekatere Slovence, ki se v tem obdobju niso prav izkazali s svojim domoljubjem in odločitvijo, na katero stran se bodo postavili. Njih skuša prikazati kot »svetnike in blažene«.