Mednarodna skupnost na razpotju

Mednarodna skupnost je na razpotju med hobbsovskim modelom prevlade moči pod diktatom globalnih oligarhov in multinacionalk ter modelom bolj decentraliziranega, uravnoteženega in trajnostnega razvoja za vse predele sveta, pravi Matjaž Nahtigal, predstojnik katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede. EU je kot zapletena nadnacionalna tvorba pri tem lahko jeziček na tehtnici. Sicer nas pogosto razočara, lahko pa tudi pozitivno preseneti – kar je priložnost, ki je ne smemo odpisati, poudarja.

Problem današnjega sveta, pravi Nahtigal, so svetovna neravnovesja. Že znani zgodovinar Keynes je v času pogajanj v Bretton Woodsu opozarjal na stanje, ko imamo velike države, ki vztrajno ustvarjajo trgovinske presežke, ter na drugi strani velike države z vztrajnim ustvarjanjem primanjkljajev. Takšen mednarodni sistem, v katerem smo sedaj, je nevzdržen, pravi Nahtigal. In če želimo ohraniti odprto mednarodno gospodarstvo ter uravnotežen mednarodni razvoj, obenem pa omogočati prostor za avtonomen nacionalni razvoj, je potrebna reforma mednarodnih institucij.

A kako to storiti? EU danes zaradi svojega na izvozu in trgovinskih presežkih temelječega modela sama prispeva h globalnim trgovinskim neravnotežjem, hkrati ostaja odvisna od uvoza fosilnih goriv, v prihodnje pa bo še bolj odvisna od uvoza kritičnih surovin za zeleni prehod k obnovljivim virom energije. Vzpostavljanje strateške avtonomije EU, torej nekakšna »osamosvojitev« Evropske unije od ZDA, bi zato pomenilo preseganje modela dvopolarnega sveta (ZDA – Kitajska). Osamosvojitev EU od ZDA bi zahtevala tudi proaktivnejši pristop k oblikovanju pluralnega mednarodnega gospodarskega in družbenega modela razvoja.

»Za nami je vrsta zamujenih priložnosti – od padca berlinskega zidu do vzpostavite Svetovne trgovinske organizacije, propadlega kroga pogajanj o do razvoja prijazni trgovini v okviru Dohe, hitrega vzpona Kitajske in drugih držav BRICS ter mednarodne finančne krize, pandemije in trajajočih vojn.« EU bi zato morala strateško avtonomijo zgraditi ob sodelovanju in iskanju zavezništev povsod po svetu: od progresivnih liberalnih krogov v ZDA – ti so evropskemu projektu bolj naklonjeni kot številni Evropejci sami – do sodelovanja z demokratičnimi državami globalnega juga, kot je Brazilija. Takšno zavezništvo bi lahko bila alternativa neoliberalnemu kapitalizmu ter neokonservativnemu varnostnemu modelu.

Največja bojazen za Nahtigala je, da bodo Trumpova administracija in njegovi razočarani podporniki v primeru neuspešne gospodarske politike v ZDA vso krivdo preložili predvsem na Kitajsko ter tudi na EU in migrante, potem se bo navzdol obrnjena spirala še hitreje odvijala. »Appla, denimo, v sedanji obliki ne bi bilo, če ne bi bilo sodelovanja med ZDA in Kitajsko in še vrsto drugih tehnoloških podjetij.«

Številni sicer napovedujejo, da bo Trumpova vrnitev pomenila nov zagon evropskim neliberalnim demokracijam, populistom in demagogom. Toda teoretično obstaja tudi druga pot, meni. Obsežna evropska podpora nujno potrebnim gospodarskim, energetskim, trajnostnim, socialnim, izobraževalnim prestrukturiranjem lahko pripelje do nujno potrebne gospodarske, socialne in družbene prenove zaostalih evropskih regij. Trump v ZDA je za EU lahko priložnost za preseganje tehnokratskega pristopa in za korak k boljšemu razumevanju izločenim delom prebivalstva, zaposlenih, mladih prekarcev, malih kmetov ter malih in srednje velikih podjetij.

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>