Skupinski portret s sociologom

Ko sem bil pred mnogimi leti na berlinskem WZB (Das Wissenschaftszentrum Berlin für Sozialforschung) in sva z uglednim, mednarodno uveljavljenim nemškim politologom Hans-Dietrom Klingemannom rekapitulirala odlično umeščenost Slovenije v ključne mednarodne, ciklično ponavljajoče se družboslovne raziskave, mi je rekel, da bi morali Niku Tošu slovenski družboslovci postaviti spomenik zaradi njegovih neprecenljivih zaslug pri umeščanju slovenske empirične sociologije in družboslovja na evropski in svetovni zemljevid. Hkrati je podvomil, da se zavedamo, kako sta predvsem njegova osebna vztrajnost in potrpežljivost pripomogli k uvrščanju slovenskega družboslovja v elitni klub. No, sem odvrnil, saj tako ali drugače spomenik že ima. Morda ne takega, ki bi ga postavile formalne institucije, ki po svojih togih, formalističnih in nevsebinskih merilih kandidate razvrščajo v razrede odličnosti. Vsekakor pa ima »spomenik« v širši družboslovni javnosti, saj mu ta ne glede na osebno ali vrednotno bližino priznava mesto idejnega in krušnega očeta slovenske demoskopije, hkrati pa tudi status vsestranskega sociologa.