Predsednice parlamenta ne moti seksizem?

Izjave Urške Klakočar Zupančič vplivajo na širšo politično in družbeno kulturo, v tem primeru na dojemanje spolnih vlog in norm med državljankami in državljani

Ženske in dekleta se soočajo tudi z valom »spletnega mizoginizma«, je včeraj v svoji poslanici opozorila predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. Bil je mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami in njeno svarilo, »da je nasilje nad ženskami zločin«, ni ostalo nepreslišano.

Ni dvoma, da je vsaka obsodba nasilja nad ženskami in mizoginizma, ta izraz sicer ne obstaja, hvalevredna. Toda stvari niso tako rožnate. Ista političarka je bila še lani nominirana za bodečo nežo, najbolj seksistično izjavo leta, ker je uspela izjaviti, da ni feministka. Nominacije ni prejela zato, ker zavrača takšno možnost, saj ima do tega pravico, ampak zaradi utemeljitve, ki jo je ob tem podala: »Ne, ne bi se označila kot feministka, zato ker v bistvu spoštujem oba spola enako.«

S tem je razodela zgrešeno prepričanje, da je zanjo feminizem prizadevanje za več pravic žensk, kot jih imajo moški, te pa ji ne pripadajo. Nerodno, ker v tem res ni bistvo feminizma.

Toda zastavimo si vprašanje, kdo v državi proizvaja seksizem mizoginijo? Lahko navedemo tudi konkretne politike in političarke? V preteklosti sem to večkrat storil. Pokazal bom, da je med njimi tudi predsednica parlamenta in da je bila takšna le nekaj dni pred njeno obsodbo »mizoginizma«.

Predsednica o polnokrvni seksi ženski

Klakočar Zupančič, ki ni feministka, je bila že sama žrtev seksizmov. Zato ni prijetno ugotavljati, da njena mizoginija ni nič manjša. Morda bo ostala nevidna zaradi tega, ker je molčeči privrženci vladajoče stranke ne bodo želeli opaziti ali ker ne bo feministk, ki bi jo zaznale ali ker mediji o tem nočejo poročati. Ampak to še ne bo pomenilo, da je ni. Naj pojasnim.

»Iz hrama slovenske demokracije poseben Gartnerjev intervju«, se je glasil stavek, s katerim je skoraj enourni intervju z njo uvedel avtor pogovora, ki ga je potem objavil na svojem Youtube kanalu. Iztok faking Gartner, kot se polno podpisuje, je voditelj, filmofil in ljubitelj erotike, smo lahko prebrali na spletu. S predsednico se je nato pogovarjal o vsem mogočem, predvsem pa, zagotovo zelo predvidljivo, tudi o spolnosti. Morda spletno novinarstvo ni nujno resna obrt, politika pa bi morala biti.

Zakaj se je odločila pristati na pogovor, kjer je med drugim odgovarjala na vprašanja, kakšen je »razkorak med feministko in polnokrvno seksi žensko«, »ali ji kdo reče, da je seksi ali ga bo obtožila seksizma«, »zakaj je seks v Urškini knjigi Gretin greh povzročil toliko hude krvi med našimi politiki«, »zakaj ženske leta 2024 še vedno potrebujejo tečaje za boljšo spolnost«, »Ali Urška opazi, kateremu politiku v parlamentu manjka seksa«, o »seksualnih škandalih v našem parlamentu«, o tem, »kateri tuji državnik je bil Urški najbolj čeden« in seveda, ali bi na samotnem otoku pojedla (!) Janeza Janšo, če naštejem nekaj tem, ki jih je označil sam voditelj, je njena suverena odločitev. Na nas pa je, da ocenjujemo, ali je pri tem bila dostojna in na ravni svoje poslanice.

Naj takoj povem, da je na koncu pogovora bila videti zelo zadovoljna z izdelkom in vsekakor ni tako, da bi morali njene odgovore jemati z zmanjšano resnostjo; obravnavana tema mizoginije pač ni takšna. Kakorkoli že, ob tem še bolj velja, da se slovenska politika, tudi po njeni zaslugi, močno histrionizira.

Dekolte, komplimenti in neumnost

Isti intervju z njo sem že omenjal in posredno analiziral, ko sem poskušal pojasniti, kako deluje »vseenoboljšost« kot retorična tolažba tistih, ki ravnanja svojih političnih favoritov predstavljajo kot »boljša« glede na Janševe manire. Tokrat me bo v pogovoru, ki je poln sočnosti in pikanterije, zanimala njena podpora seksizmom in mizoginiji. Klakočar Zupančič, čeprav občasno sama žrtev seksizmov, ni imela pripomb čez tovrsten diskurz. Ravno nasprotno.

Naj omenim kot značilen primer zgolj izsek pogovora, v katerem se voditelj pritožuje, da ženskam ne sme reči, če imajo lepe joške (!), ker ga bodo takoj tožile. Predsednica parlamenta se je takoj strinjala z njim in večkrat ponovila, da je to »neumno«:

IG: »Ampak če ste že oprsje omenila, ne. Recimo da ima neka ženska velike prsi in to izpostavi, ker je samozavestna in ker je seksi, ker noče biti cankarjanska mati, pride ven, pa ji reče en: ‘Mater kak, imaš lep dekolte!’. ‘A, seksizem, glej ga, glej ga. Samo joške gleda, ga bom kar tožila.’ To me skrbi!«

UKZ: »Pa to je neumno, ne, to je neumno.«

IG: »Ta razkorak me skrbi.«

UKZ: »To je neumno, a veste.«

IG: »Ali lahko jaz rečem, da ste seksi ali me boste tožila, lahko rečem?«

UKZ: »Ja seveda, kje pa, jaz bom vesela, jaz nobenega ne bom tožila, če mi bo to rekel.«

IG: »Kaj pa, če vam to reče javno na kaki seji?«

UKZ: »Ne, tudi ne bom.«

IG: »Tudi ne.«

UKZ: »Bom vesela.«

IG: »OK, hvala bogu, končno ena.«

UKZ: »To je zdaj tako, kako subjektivno to sprejemaš. Kje ima človek zdaj to mejo. Zdaj, če seveda sam malo tudi pokaže in potem ne sprejme takega komplimenta, je to seveda čudno… jaz sem izredno vesela, če mi kdo da kompliment, res sem vesela in tudi sama rada dam kompliment.«

Predsednica več kot jasno verjame, da če ženska »sama malo tudi pokaže«, pač mora sprejemati seksistične komplimente, sama pa je ob tem še izredno vesela.

Dobrohotni seksizem

Kot vemo, sta Glick in Fiske leta 1996 razvila koncept dobrohotnega seksizma (benevolent sexism), ki se od sovražnega razlikuje po tem, da pri njem ženskam delimo med drugim tudi komplimente – ko jim na primer za osmi marec povemo, da so lepe rožice, da držijo pokonci tri vogale hiše, pohvalimo njihov dekolte in jih sploh afirmiramo v njihovi stereotipni vlogi žensk.

Dobrohotni seksizem se torej skrije za pozitivne in laskave pripombe, kar pomeni, da utrjuje seksističen diskurz v javnosti. Še več, razprava o joških (!) je odkrito mizogina in vredna govorice kakšnega Romana Vodeba. Ko predsednica parlamenta razlaga, da takšnega res ne bo tožila, na glavna vrata normalizira te vrste mizogine pripombe in sporoča, da je takšno obnašanje sprejemljivo. Kar počne v hramu demokracije kot njegova prva politična predstavnica!

Še več, pri tem gre za normalizacijo sistemskega seksizma, pri katerem so ženske velikokrat presojane glede na videz, kar seveda zmanjšuje njihovo dostojanstvo in poklicno avtoriteto. Če smo pred dolgimi leti ugotavljali, takrat tudi skozi peticijo, da se sovražni govori širi iz parlamenta, lahko zdaj zaključimo, da se tudi seksističen. Pavel Rupar je takrat pregledoval mednožja poslank, predsednica parlamenta pa bi sprejemala komplimente za svoj dekolte in seksizme označevala za popolno neumnost.

Pri vrhu med oblečenimi

Če je bil mačističen voditelj pripravljen nenehno dajati komplimente ženskam, jih je Klakočar Zupančič bila nenehno pripravljena sprejemati. Gartner jo je nato opisal kot nekoga, ki je »zelo fajn in dejansko bi vas uvrstil v kar ta zgornji del teh mojih intervjuvanj; res da se niste slekla tako kot nekatere druge v mojih nočnih zgodbah, ampak to pustiva, med oblečenimi ste zelo pri vrhu.«

Zakaj je predsednica kot neslečena pri vrhu med nenočnimi zgodbami? Gostitelj oddaje ji je pojasnil. Ker je »fatalna mešanica inteligence, seksapila in lepote, to danes nima veliko žensk, vi imate pa vsakega ravno prav, da ste zelo nevarna ženska lahko, če se nekdo v vas zaljubi.«

Ni mu ostala nehvaležna: »Joj, kako ste to krasno povedal, to mislim, da si bom izrezala, to morate večkrat predvajati.« Tudi sicer mu je polaskala glede videza in povedala, da je »lušten« in »v vrhu od ljudi, s katerimi sem se jaz pogovarjala, ste vi kar eden boljših fizično, pa tudi dober sogovornik ste, moram priznati.«

Nalivanje čistega vina

»23 prijav za napade na ženske. Zakaj so mnoge Slovenke navdušene nad Donaldom Trumpom, četudi ima dolgo zgodovino obtožb spolnih zlorab, in kako bi se z njim spopadla Urška?«, je še zanimalo Gartnerja. Njena razlaga je, sploh glede na dejstvo, da je zanjo nasilje nad ženskami zločin, nato osupnila: »Donald Trump je ‘loaded’, se pravi, da ima precej denarja. Je izjemno bogat in tukaj si moramo naliti čistega vina, da marsikateri ženski je to všeč, ne glede na to, kakšen je človek.«

Stereotipizacija žensk ob domnevnem nalivanju čistega vina se zadovolji z opreproščeno razlago, da ženske včasih vrednotijo moške glede na njihovo bogastvo. Klakočar Zupančič sicer ne pravi, da se s tem strinja, ampak prikazovanje žensk v takšni poenostavljeni luči, ko razpravljamo o spolnem predatorstvu, zveni kot poskus trivializacije v iskanju razlage tam, kjer bi morali poudariti, da je seksistično obnašanje in spolno nasilje povsem nesprejemljivo. Da je zločin.

Sploh takrat, ko smo predsednica parlamenta in bomo le nekaj dni kasneje obsojali nasilje nad ženskami! Namesto tega je raje prišla do takega sklepa: »Njemu ne moreš nič, on je nedotakljiv.«

Bo kdo protestiral?

Do politikov bi morali gojiti najvišja pričakovanja. Ko govorijo o »mizoginizmu«, bi sploh pričakovali, da niso seksistični. Ni dvoma, da predsedničine izjave vplivajo na širšo politično in družbeno kulturo, v tem primeru na dojemanje spolnih vlog in norm med državljankami in državljani.

Zahtevati bi morali, da bo politika obsodila takšno početje, da se bodo do njega distancirali ne samo v feminističnih krogih, ampak tudi v znanstvenih in nenazadnje v strankarski politiki. Za začetek morda v njeni lastni stranki.

nNPiyt34RO0

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**