Film / Neznosna lahkost kulture črtanja
Kaj naj s problematičnimi filmskimi klasikami – naj jih črtamo ali pojasnimo?
Lahko klasiki V vrtincu (1939) odpustimo sentimentaliziranje življenja na plantaži, glorifikacijo »mehkega« sužnjelastništva in perpetuiranje rasnih stereotipov?
Zavezniki so po drugi svetovni vojni prepovedali okrog 300 nemških filmov, posnetih v času tretjega rajha. Ti filmi so bili strupeni, toksični, nevarni, ksenofobični, konspirološki, antisemitski, nacistični. Z njimi ni bilo šale – zaviti so bili v zapeljiv celofan popularnih žanrov, toda narejeni so bili zato, da bi podžigali, delili, blatili, demonizirali, dehumanizirali. Da bi torej ubijali. Niso bili nedolžni. Tisti, ki so jih delali, niso mogli reči: to je le film, to je le film, to je le film, to je le film! Prav zato, ker niso bili le filmi, so jih prepovedali. Danes bi seveda rekli, da so jih črtali.