Knjiga / Drago Jančar: Zakaj pisati

+ + + + +

Po seriji romanov, ki jo zaključuje nelavreatski Ob nastanku sveta, se je pisatelj vrnil k žanru esejev.

Ne po naključju se v njih opira tudi na Kundero, saj misel tke počasi, mimo moderne hitrosti spletnih vsevednežev. »Človek, ki je napisal deset knjig, ima v informacijski džungli enako težo kot nekdo, ki deset knjig niti prebral ni.« Tega resda ne eksplicira, ampak reč je usodna: če erudit privoli v medijski pogovor z analfabetom, bo glede na instantni dialog postal banalen, če ga bojkotira, bo banalnež zavzel polje javnosti. A pisec zre še drugam. V teater, v katerem literaturo izganjajo iz gledališča, to pa namesto uprizarjanja dram ponuja vse več fragmentov političnega pamfletizma. In v sodobno založništvo, v katerem uredniki popravljajo politične nekorektnosti v delih Roalda Dahla, Agathe Christie, Marka Twaina, črtajo mizoginijo celo pri Shakespearu. Literaturo zdaj spravljajo na raven agitke, ob kakršni je Jančar odraščal. Cinizem sodobnosti prek diktata feminističnih gibanj, ki terjajo, da jim literati sledijo, ponavlja model sovjetskih »inženirjev duš«. Ta je književnikom zapovedoval, da s pisanjem soustvarjajo novi red naprednega komunizma, kjer so avtorjem črtali naslove, imena junakov, često kar celotne tekste.

A esejev ne piše sociolog ali filozof, marveč pisatelj, ki je osrednji slovenski lavreat, kar ga je postavilo v krog Fowlesa, Steinerja, Sinjavskega, Milosza, Magrisa … Toda tega privilegija ne uporablja kot samohvalo, temveč kot literarni material, iz katerega prinaša pronicljive dialoge in polemike, kdaj tudi samoironične obrate, ko nekoč na klopci v parku zdolgočaseno odgovarja zanemarjenemu starcu z rdečo rutico, naslednji dan pa ga uzre kot osrednjega govorca na seminarju v Oxfordu.

Mojster eseja.