Balkan v Londonu

Slovenske popevke, jugoslovanski synth pop in novi val, srbski trap, hrvaški rap, pa tradicionalna in popularna glasba vseh držav balkanskega polotoka, vključno s Senidah, SBO, Magnificom, Sestrami in Klemnom Klemnom – na te raznolike ritme poplesavajo in se ob njih družijo obiskovalci dogodkov pred dvema letoma ustanovljenega kolektiva Balkan London Collective, ki sta ga v želji po povezovanju balkanske diaspore ustanovila Arbër Qerka-Gashi in Tamara Vujinović. Kolektiv je v britanski prestolnici, kjer živi tudi od štiri do pet tisoč Slovencev, želel zapolniti pomembno vrzel na tamkajšnjem kulturnem prizorišču in balkanski diaspori ponuditi raznolike in vključujoče dogodke, ki bi zagotavljali varnost in svobodno izražanje, kjer ne bi bilo prostora za nacionalizem, homofobijo, rasizem in mizoginijo.

Arbër Qerka-Gashi (1997), pisec, kurator in raziskovalec, rojen v Londonu kosovskim staršem, ki so v začetku devetdesetih let pribežali iz nekdanje Jugoslavije, pravi, da so bili, sodeč po obiskanosti, tovrstni dogodki nujni. Sprva je bil njihov program osredotočen na balkanske klubske večere (na katerih je rezidentka tudi slovenska didžejka cl_tr), nato so jih obogatili še z razstavami in pogovori. Prav pretekli teden so predvajali prelomni film Marmornata rit (Dupe od mramora, 1995) kultnega režiserja Želimirja Žilnika, v katerem nastopa Merlinka, prva javno deklarirana (in pozneje tragično umorjena) trans oseba na Balkanu. Ponujajo zgolj vsebine, ki slavijo raznolikost etničnih, rasnih, verskih in spolnih identitet. V Londonu organizirajo tudi vsakoletni dogodek LGBTQ+ ponosa Balkan Pride, posvečen zlasti tistim pripadnikom balkanske diaspore, ki so vse življenje živeli v prepričanju, da je njihova spolna identiteta oziroma usmerjenost nezdružljiva z njihovo balkansko dediščino in (heteronormativno) kulturo.

Balkan London Collective je sestrski projekt platforme Balkanism, ki jo je Arbër Qerka-Gashi med pandemijo vzpostavil na Instagramu, v približno štirih letih pa je dosegla že skoraj 50 tisoč sledilcev. Želel je ustvariti platformo, posvečeno Balkanu in vsem njegovim diaspornim skupnostim, ki bi namesto spodbujanja k nasilju in etnonacionalističnim ideologijam slavila kompleksno, med seboj povezano in prepleteno, a hkrati tako edinstveno in raznoliko zgodovino, kulturo in identitete balkanskega polotoka. Želel je zgraditi vizualni in pisni arhiv, ki bi izobraževal občinstvo, predstaviti izjemne kulturne prakse, na katere so vrgla senco desetletja konfliktov, vojn in politične nestabilnosti v regiji, ki so pridevniku »balkansko« pogosto pridodala negativen prizvok. Kmalu se mu je pridružila še oblikovalka Verica Petrović in letos je z odprtim pozivom in kot rezultat štirih let raziskav izšla tudi prva številka publikacije Balkanism, v kateri je skoraj 50 avtoric in avtorjev različnih balkanskih narodov prispevalo svoje članke, eseje, pesmi, prozo, fotografije in likovne intervencije.

Dogodki so vključujoči, na njih ni prostora za nacionalizem, homofobijo, rasizem in mizoginijo.

»Projekt je bil sestavni del vzpostavljanja medetnične solidarnosti, zlasti med diasporo. Videli smo, da so ljudje prek platforme postali najboljši prijatelji, da so našli družinske člane, za katere niso vedeli, da jih imajo, in da so se celo poročili, potem ko so se spoznali prek platforme,« pravi Arbër Qerka-Gashi, ki poudarja, da projekta Balkanism ni ustvaril z namenom grajenja velike platforme – to se je zgodilo spontano –, pač pa z željo, da bi ustvaril prostor, v katerem bi pripadniki balkanskih narodov lahko krmarili med svojimi kompleksnimi identitetami brez problematičnih ideologij. »Ker sem se v svoji družini iz generacije v generacijo soočal s številnimi izkušnjami razseljevanja, še predobro poznam vpliv etnonacionalistične retorike in nasilja,« pravi. »Mi pa zavračamo vse ideologije, ki temeljijo na nasilju nad nedolžnimi posamezniki, in nikoli ne bomo predstavljali pogledov, ki zagovarjajo genocid, etnično čiščenje, razseljevanje. Pri svojem pristopu smo odločni.«

Pri tem poudarja, da s platformo ne želijo predstavljati romantiziranega in nostalgičnega pogleda na Balkan ali bivšo skupno državo. Ne, slaviti želijo bogato raznolikost Balkana in z odpiranjem dialoga spodbuditi ljudi, da razmislijo o svoji zgodovini in travmah, ki so jih povzročili nasilni sistemi zatiranja. Te travme pa morda lahko preseže že njihova generacija.