V zaklonišča

Torej: če jih boste imeli, zaklonišča, se boste izognili nevarnostim, ki jih prinašajo oboroženi spopadi. Mirovniki z zaklonišči nimajo nič skupnega, so pa povsod po svetu »nebotigatreba«. V nobeni vladajoči strukturi niso dobrodošli in vsi se jih izogibajo - kot nekoč gobavcev. Značilno je to tudi za EU, ki se je takoj postavila na stran »napadene države« in ji zagotovila vsestransko pomoč »dokler bo to potrebno«, tudi ad evitum. In to pomoč EU res dosledno izvaja. Posledice so vsestranske: razvojno nazadovanje, gospodarstvo v težavah, povečana neenotnost članic EU. Informacijska politična enotnost je še zagotovljena, zato se pojavljajo politične krize z naraščajočo vlogo populistov, ki begajo predvsem pomembnejše sloje prebivalstva. Stroški za vojaško in finančno pomoč Ukrajini so iz meseca v mesec večji. Mirovnih pobud za zaustavitev spopadov ni slišati, spopadi na ukrajinskih bojiščih potekajo že tri leta, kot bi šlo za proučevanje novih orožij in prilagajanja novi vojaški taktiki in strategiji. Strah pred eskalacijo spopadov je iz meseca v mesec večji. In vsi pričakujejo novega odrešenika, strica iz Amerike, ki bo kot »deus ex machina« uredil zadeve. Ampak, problem je evropski in EU je tista, ki bi morala zagotoviti mir. Najprej z zaustavitvijo spopadov in oboroževanja!

Po svoje je takšen poziv ironija: usposobite zaklonišča in poskrbite za zaloge hrane! Kijevčani imajo srečo, ker imajo zaklonišče kar v njihovi podzemni železnici, ostali prebivalci pa kakor kje.

Ukrajinski primer kaže, da bi bilo za Ljubljano najbolj nujno zgraditi podzemno železnico, saj bi dobili skoraj idealno zaklonišče, pa še cestni promet bi razbremenili. Mogoče bi lahko še naprej od daleč gledali tragedijo Ukrajine, tudi Rusije, če ne bi bile rakete tako preklemansko hitre, z desetkratno hitrostjo zvoka. Sicer bi pa rabili za dogovore o podzemni železnici vsaj toliko časa kot smo jih za železnico v Koper.