Dogaja se čisto blizu nas

Pri vsem govorjenju o ruskem napadu, o Putinovi blaznosti, o provokacijah ZDA, v vsem tem geopolitičnem modrovanju o interesnih sferah, o nadzvočnih raketah in jedrskih doktrinah, o kolapsu mednarodnega prava in pravici do samoobrambe, pri vseh teh besedah o koncu enopolnega sveta se vseskozi pozablja pristaviti še nekaj. Ko govorimo o vojni, brezpilotnih letalnikih, jarkih, raketah, pozabljamo na mir. Morda je ta krivičen in izsiljen, a je boljši od katerekoli vojne.

Paradoks govora o miru v Ukrajini je v tem, da ga najbolj poudarja tisti, ki ga zanima lastna moč. Paradoks je v tem, da mir obljublja Donald Trump, človek, ki bi v kakem drugem trenutku, če bi se mu tako zazdelo, brez pomislekov pritisnil na rdeči gumb. Le zato, ker lahko.

Ukrajina, država, stisnjena med Zahodom in Vzhodom, si želi miru, izgubila je stotisoče vojakov, njena vzhodna fronta je pred razpadom. Rusija ima še več žrtev, a je večja, ob strani pa ji stojijo strumni vojaki iz Severne Koreje. Mirovni sporazum z Rusijo naj bi po željah Ukrajine vseboval varnostna zagotovila Zahoda v obliki vojaških enot evropskih držav, ki naj bi bile nameščene na ukrajinskem ozemlju.

Očitno se v vseh letih morije nismo naučili veliko. Dodatno oboroževanje, tanki, rakete, letala ne prinesejo miru, prinesejo le več nasilja. V Ukrajini ali kje drugje. Razprave o miru se danes zdijo odveč, glasnejše so tiste o tretji svetovni vojni.