Uvodnik / Grega Repovž: Pred velikim pokom

Vrniti se je treba v tisti večer v Parizu, bila je sobota, 7. decembra lani, ko se je na otoku Île de la Cité v obnovljeni katedrali Notre-Dame zbrala svetovna politična in ekonomska smetana. Zvezda večera pa ni bil francoski predsednik Emmanuel Macron, temveč sveži zmagovalec ameriških volitev Donald Trump. Francoski mediji so poročali, da si je Macron močno prizadeval za to, da je Trump prišel v Pariz. Dolgoletnim francoskim opazovalcem ni ušlo, da je šlo za nekakšen skupen poskus evropske politike in diplomacije, če se malce prosto izrazimo, omrežiti samodržca in nevarnega avtokrata. Bolje ga je imeti ob sebi, se z njim vsaj pogojno razumeti, kot ga imeti za nasprotnika.

To igro poznamo. Po drugi svetovni vojni smo opazovali nešteto tovrstnih iger – ko so politiki zatajili svoje dejanske poglede in stališča ter v imenu miru in blaginje sedeli in se smehljali z raznimi diktatorji, samodržci, ker je včasih v imenu miru ali pa vsaj deeskalacije sovraštva treba opraviti tudi ta umazani posel. Da, tudi to je politika. Ne nazadnje je bila ena zadnjih mojstric tega nemška kanclerka Angela Merkel, ki zdaj v svojem slogu počasi priznava, kako pogosto je trpela na primer za mizo s Putinom in – kako nepresenetljivo – Trumpom. In ko smo ravno omenili Putina; ta taktika se je pri njem dolga leta dobro obnesla. Ni pa nikoli jasno, kako dolgo bo to delovalo. Pri samodržcih se skoraj nikoli ne ve, s katero nogo bodo vstali in kaj si bodo načarali v svoji knjigi avtokratskih želja ali pa blodenj. Vse to velja tudi za Trumpa. Da je eden od njih, ni dvoma. Ne gre pozabiti, da še vedno ni priznal izidov volitev leta 2020 in da je pozval k državljanski nepokorščini.

Zvečer 7. decembra lani so se evropski politiki res usklajeno trudili pokazati Trumpu, da je pot prijateljstva in zavezništva boljša kot morebitne trgovinske in podobne »vojne«. Ne dvomimo, da je imela večina njih v želodcu trd kamen, a šlo je za poskus, da ga pomirijo, mu pokažejo – četudi zaigrano – naklonjenost. Zakaj? Saj vsi vedo, s kom imajo opravka. Vsi vedo, da je Trump zmožen resno zaplesti že tako zapletene mednarodne odnose. In da nima težav tega narediti zgolj iz jeze, napuha ali gole nečimrnosti. Vedo, da lahko sesuje marsikatero nacionalno ekonomijo. Samo zato, ker lahko.

Ali pričakujemo od »naših« politikov, da bodo tako ravnali? Velikokrat je to že rešilo svet pred vojno. Enkrat je nevaren Gadafi, drugič Orbán, tretjič Putin, četrtič Trump, nato spet kdo drug. Svet ima vedno dovolj avtokratov, ki sejejo sovraštvo in mrtve. In ves čas je treba vlagati v to, da v svoji nepredvidljivosti ne prižgejo napačne vrvice. Kaj pa je bilo drugega srečanje Vladimirja Putina in Georgea W. Busha na Brdu pri Kranju leta 2001 v organizaciji slovenske države kot prav to – srečanje dveh nevarnih in nepredvidljivih politikov?

Kdor je opazoval vedenje Donalda Trumpa v Parizu, je videl, da ta človek ne vidi prijateljev med evropskimi demokratičnimi voditelji. Jasno jim je dal vedeti, da jih ne spoštuje in da jih tudi ne bo spoštoval, ko bo prevzel mandat. Zanj je dobra evropska političarka Georgia Meloni. Všeč mu je Viktor Orbán. Njegovi so mu všeč. Tisti, ki govorijo njegov jezik.

Je bilo torej prav, da so evropski politiki v Parizu poskusili pomiriti duhove? Je bilo prav, da so poskusili vzpostaviti stik s Trumpom? Da, to je politična realnost. Že takrat je bilo jasno, da bo v drugem mandatu še bolj nepredvidljiv in oblasten.

Danes v večini evropskih držav garajo. In to v kabinetih premierov, na zunanjih ministrstvih ter tudi na ministrstvih za finance. Preračunavajo, kakšna bi lahko bila cena velikega poka med dolgoletnimi zavezniki, evropskimi državami in ZDA. Da, koronavirus je bil grozen udarec za Evropo. Vojna v Ukrajini tudi, zamajala je ključne države in celoten evropski energetski trg, iz te krize Evropa še ni izšla. A Trump zdaj tako zaostruje, grozi s carinami, grozi s trgovinsko vojno, grozi z ozemeljskimi zahtevami. Kakšne so posledice, če uresniči le del groženj? Kaj sploh lahko naredijo evropske države? Kako lahko ubranijo svoje politične in ekonomske interese, če bo res tako ogrozil dosedanje medsebojne dogovore?

A še huje je, da Evropa danes še zdaleč ni enotna, zato sploh ne vemo, ali evropski odziv na dogajanje sploh še obstaja. Italija je na Trumpovi strani. Morda tudi na Putinovi? Je Madžarska na strani Putina ali Trumpa? Obeh? Je bodoča avstrijska vlada na strani Putina ali Trumpa ali obeh? Kdo paktira s kom? Evropski svet – kako dolgo bodo imeli v njem večino demokratični voditelji? Ali jo še imajo?

Seveda, najlažje je napisati, da se mora Evropa postaviti zase. Morda bi bilo bolje napisati, da mora začeti ravnati modro. A kako? Danes evropske države šele poskušajo ugotoviti, kaj vse jim grozi. Kaj so le besede, kaj so grožnje, s katerimi želi pokoriti evropske in druge države (Kanado, Mehiko, Panamo), kaj so že njegova posredovanja v evropski politiki, kaj je le navadno napihovanje ošabnega avtokrata. Z drugimi besedami: svetovni politiki grozi veliki pok. To vsi čutijo in vedo. A nihče si ne zna več predstavljati, kaj vse je dejansko lahko del tega velikega poka.