Komentar / Vlado Miheljak: EUroboros

»Empatija do tistih, ki trpijo, je tako majhna, da moramo skušati ljudem dopovedati, da bo nekega dne zavladal mir, ta mir pa je treba zgraditi in ga gojiti. To smo storili v Barceloni. To smo storili v Bruslju. To bomo storili še enkrat. Uvrstimo mir na dnevni red vsakič, ko imamo priložnost.«

»Tako je bilo včeraj, tako je danes in tako bo jutri.«

»Če bomo povabljeni na pogajanja, bomo povabilo FPÖ sprejeli.«

»Gorbačovov zunanji minister, Eduard Ševardnadze je opozarjal Nemce, da bi se ob razpadu Sovjetske zveze nekoč v Rusiji lahko pojavil fašistični voditelj, ki bi od Ukrajine zahteval vrnitev Krima.«

Evropa se je ujela za lasten rep. Je kot mitska kača uroboros, ki žre lastno telo, se samouničuje, da bi preživela, se regenerirala in reinkarnirala. Ne vem, morda je to motiv avtodestruktivne dejavnosti. A reinkarnacija ne obnovi forme in vsebine, ampak ju transformira v novo. Včasih v diametralno nasprotno. In to, kar je na vidiku, kar se koti, je negacija zveze, s katero smo se samoočarali, v katero smo projicirali naivno iluzijo. No, iluzija je kar dolgo držala. Sedaj pa smo prišli v kritično točko, ko ni poti nazaj. In tudi naprej ne. Evropa, združena Evropa, ne ve, kaj početi sama s seboj. Najprej je zanikala probleme, tiščala glavo v pesek, da bi se obranila pred populizmom, avtoritarnostjo, nedemokratičnimi vzgibi, sedaj je ubrala obratno metodo in taktiko: sama se oprijema populizma, avtoritarnih vzgibov, antidemokratičnih postopkov, da bi se ubranila pred antidemokrati, avtokrati, populisti. Ne zna oblikovati demokratičnih rešitev za realne probleme, a ko ljudje izvolijo populiste, ki ponujajo lahkotne rešitve, poskuša tudi z neupoštevanjem ali nepriznavanjem volilnih izidov poseči v dogajanje. Značilen primer je Francija v prvem primeru, Gruzija in Romunija v drugem …