Politični vrh je pred zahtevno nalogo, katere posledice bodo vidne več let 

Pred predsednico republike, predsednikom vlade in državnim zborom je leto pomembnih kadrovskih odločitev, ki se z imenovanjem guvernerja Banke Slovenije vlečejo še od lani in se bodo končale spomladi prihodnje leto z menjavo petih ustavnih sodnikov. Vmes, do 25. februarja letos, bo treba izvoliti še novega varuha oziroma varuhinjo človekovih pravic. Do zdaj sta se med tistimi z največ možnostmi omenjali predvsem direktorica Pravnega centra nevladnih organizacij Katarina Bervar Sternad in Simona Zavratnik s Fakultete za družbene vede, poslanci pa so v torek od predsednice Nataše Pirc Musar dobili na mizo ožji izbor štirih imen.

Na njem so poleg Katarine Bervar Sternad še zagovornik načela enakosti Miha Lobnik, državna sekretarka v kabinetu predsednika vlade Maša Kociper in uslužbenec zunanjega ministrstva Andraž Zidar. Kdo so kandidati? Katarina Bervar Sternad je dolgoletna direktorica omenjene nevladne organizacije, ki je v času epidemije soustanovila Pravno mrežo za varstvo demokracije in pomagala številnim posameznikom in skupinam ljudi, ki so jim bile pod krinko varovanja zdravja kršene človekove pravice. Skupaj s preostalimi članicami pravne mreže je prejela nagrado Slovenka leta, kasneje tudi posebno priznanje predsednice republike. Miha Lobnik, sicer v mladosti študentski politik, kasneje nevladnik, je zdaj že deveto leto zagovornik načela enakosti. Vzpostavil je kadrovsko močan urad, a s svojimi odločitvami ni razjezil ne enega ne drugega političnega pola in je zaradi tega dobil še drugi mandat na čelu urada.

Kaj pa Maša Kociper, ki je zdaj državna sekretarka v kabinetu predsednika vlade? Na položaj varuha je bil prvi izvoljen Ivo Bizjak, karierni politik, kandidat za predsednika republike in celo notranji minister. A to se je zgodilo leta 1994, ko je bila država še v povojih. Bizjak je želel ponoviti mandat, vendar ni bil ponovno izvoljen, za tem pa se je za funkcijo neuspešno potegovala še ena nekdanja karierna političarka Darja Lavtižar Bebler. Verjetno je bil kot odgovor na vse to leta 2001 izvoljen pesnik in aktivist na področju človekovih pravic Matjaž Hanžek, tudi preostali varuhi in varuhinje niso več prihajali iz političnih krogov. Maša Kociper je karierna političarka, nekdanja mestna svetnica na Listi Zorana Jankovića in poslanka več različnih strank v državnem zboru.

Četrti kandidat, ki se je očitno uvrstil v ožji krog favoritov, je Andraž Zidar. Že leta se neuspešno prijavlja na razpise za to ali ono visoko funkcijo, tudi za položaj varuha in ustavnega sodnika. Gre za dolgoletnega uslužbenca ministrstva za zunanje zadeve, vodjo diplomatske akademije. Ta je bila na zunanjem ministrstvu ustanovljena leta 2020, v času vlade Janeza Janše in zunanjega ministra Anžeta Logarja, ki sta na njeno čelo postavila Zidarja. V poosamosvojitvenih letih, ko se je postavljala nova država, je izdal knjigo Lustracija, podnaslovljeno Izločitev nasprotnikov demokracije z javnih položajev.

Doslej je bila, tudi zaradi visoke zahtevane večine za izvolitev, v ospredju izvoljivost kandidatov. Prav bi bilo, če bi bili tokrat sposobni storiti korak naprej. Da na položaj varuha človekovih pravic ne bi bil izvoljen nekdanji ali celo aktivni politik. Še lepše bi bilo, če poleg tega ne bi šlo za posameznika, ki je del državnega aparata. Sploh zato, ker bo morala politika kmalu izbrati kar pet novih ustavnih sodnikov na sodišču, ki šteje le devet sodnikov. Tudi tam bi bila nujna krepitev večine, ki bi bila naklonjena varovanju človekovih pravic posameznikov in družbenih skupin v razmerju do države in ne obratno. To je naloga ustavnih sodnikov. To je tudi naloga varuha človekovih pravic.