Todor Kuljić / Tito: sociološko-zgodovinska študija 

+ + + +

Srbski sociolog in avtor tehtnih monografij, kot so Tanatopolitika, Kultura spominjanja in Sociologija generacije, je pred slovenske bralce prišel še s knjigo o Titu, ki jo je izdal pred dvema desetletjema.

Z izvirnim postopkom Tita umesti v diahrono primerjavo s knezom Milošem in Nikolo Pašićem, ki prinese spoznanje, da so vsi trije svojo naracijo utemeljevali na militarizmu in na osvobodilnih žrtvah. S principom komparacij v nadaljevanju pokaže, da je bil dedič balkanskih tradicij, na podlagi pogovorov s prvim ešalonom njegovih sodelavcev in branja njihovih spominov pa mu uspe razkriti, kako so med njimi bolj ali manj molče potekale polemike; kajpak nikoli v javnosti. Tu je briljanten, enako prepričljivo predstavi njegove manipulacije z množicami: ob sovjetskem vkorakanju v Prago je najprej spodbujal ljudske demonstracije, a ker je bil verbalni spopad s SZ le odigran, je hitro ustavil ljudska zborovanja in za legitimno sprejel od Moskve dirigirano novo oblast. Ko v finišu prikaže obsežnosti kulta nezmotljive osebnosti, ki je ustvarjal neenakost pred zakoni, promoviral le apologete, napravil javne funkcije nedostopne za nestrankarske strokovnjake in ustvaril vzdušje, ki je prepovedalo kakršnekoli kritike na njegov račun, bi pričakovali konec. Toda avtor ga preobrne in poudari tri zgodovinske dosežke, ki presegajo njegovo osebnost: ohranil je enotno državo, razširil kozmopolitizem in moderniziral družbo.

Prvega je v predhodnem delu zanikal že sam pisec, ko je zapisal, da Titova dediščina naslednikom ni ponujala nemilitantnih vzorcev reševanja političnih sporov. Razmah modernizacije in kozmopolitizma pod komunizmom pa Kuljić paternalistično le konstatira – tako je, ne da bi ga poprej podrobno proučil z diahronimi in sinhronimi primerjavami s prejšnjimi vladavinami oziroma s primerljivimi državami.