Knjiga / Neil Gaiman: Ocean na koncu poti

+ + + +

Morje v vedru

Angleški pripovednik Neil Gaiman (1960) – o njem se v zadnjem času govori in piše v negativnem kontekstu, več žensk ga je obtožilo spolnih zlorab in nasilja, založniki ter ustvarjalci televizijskih serij pa mu zato odpovedujejo pogodbe – je scenarist in pisec fantastične proze, vendar tudi raziskovalec in zbiratelj svetotvornih zgodb. Na podlagi sicer razpršenih (ostankov) virov je spisal recimo mitologijo severnoameriških staroselcev in nordijsko mitologijo. Ocean na koncu poti, lani preveden v slovenščino, je zgodba o odraslem, ki je v otroštvu veliko bral, recimo Zgodbe iz Narnije, in ki v silni grozi priklicuje Lewisovo Alico in se mu ob vrnitvi na mesto čudežnega vrne spomin na otroško epizodo. Zataval je k sosedovim, k trem generacijam žensk, izurjenih v ravnanju z onstranskim, in z namenom odrešitve so ga popeljale na čudežno potovanje. Navznoter.

Ocean na koncu poti je namreč ribnik, ki je obenem točka prehoda, časovna črvina. Potem ko fanta starši deložirajo iz otroške sobe, da bi finančno izplavali, in vanjo naselijo čudaka, ki je dolžan svojim kameradom, se začnejo z njegovo smrtjo v avtu na koncu poti dogajati čudesa. Najmlajša od treh žensk, pripovedovalčeva vrstnica, ki živi z bolj izkušenima materjo in babico, ga popelje k ribniku. Skozenj je nekaj prišlo na svet in zdaj deli denar naokrog, vsem, ki si ga želijo, in pri tem misli, da opravlja dobro delo. Malce se naseli v malega pripovedovalca in mu pusti sled na nogi in skelenje okoli srca. Vendar ženske z raznim obredjem, tudi ob pomoči takšnih fantastičnih bitij, ki se hranijo s te vrste vsiljivci, tisto poskušajo poslati nazaj. Bitka za fantovo srce, v katerem so ostanki, ki ne sodijo v ta svet, se začne. Vse je prav dinamično, z uroki in sledmi iz rabljenih igrač in nekaj preoblačenja. Zvemo tudi, kako je svet narejen, da je pravzaprav narisana kuliserija, krhka in izpostavljena ostrim kljunom stvorov od tam daleč.

Gaiman se svoje pripovedi loti po običajnem vzorcu, imamo še nevednega junačka, ki mu pomagajo in škodijo na poti k resnici, k uzrtju prave, torej iluzorne podobe sveta. Imamo preizkušnje, od katerih nam ledeni kri, nekaj pojav(ov), ki so od onstran in si nadevajo maske, in imamo prisrčno skupnost žensk, ki se spomnijo fenomenov in njihovih naličij še iz pračasov; slišimo, da iz časa Cromwella, tudi s podobnim, srečnim izidom. Da se bo tokrat kljub težkim preizkušnjam in silni grozi končalo dobro, namreč vemo, sicer se mali, zdaj že star, ne bi mogel spominjati. Gaiman pripoved pelje napeto, strašljivo, v pričevanjih o različnih junaštvih in nalogah pozitivk se kaže paradoksalna narava časa in prostora; ocean, recimo, lahko nalijejo tudi v vedro in vanj gre brez preostanka – ne da bi nehal biti neskončen ali bi s tem izgubil očiščevalno funkcijo.