Precedens

Prejšnji četrtek, 30. januarja, so poslanci potrdili drobne, le nekaj stavkov dolge spremembe krovnega zakona za področje kulture. A vsebinsko so bile tako izjemno pomembne, da bi jih lahko, brez pretiravanja, označili tudi za revolucionarne.

Kaj se je zgodilo? Pojdimo po vrsti. Poslanci so glasovali o spremembi zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi, na kratko poimenovani ZUJIK-H. Ni šlo za kakšne obsežnejše spremembe, čeprav so tudi te že v pripravi in se obetajo v nadaljevanju leta, šlo je »le« za nekaj sprememb v delu zakona, ki govori o tem, da so samozaposleni v kulturi pri sodelovanju z javnimi zavodi in agencijami upravičeni do enakega plačila kot tam zaposleni. To pravilo je veljalo že doslej, a ker ni bilo dovolj natančno določeno, kako ga udejanjati (delodajalec redno zaposlenim plača še malico, dopust ipd.), ga nekateri javni zavodi – ne vsi – vsa dolga leta, odkar je zakon v veljavi, niso upoštevali. In ker ga niso oni, ga niso niti drugi.

Zaradi neupoštevanja te določbe so kratko vedno znova potegnili najranljivejši – samozaposleni v kulturi in prekarci z drugimi statusi, tisti, ki že zaradi narave svojih poklicev nimajo možnosti za redno zaposlitev. Vezani so na projekte, ki včasih so, včasih pa jih tudi zelo dolgo ni. Na drugih področjih je v povprečju samozaposlenih deset odstotkov delavcev. V kulturi jih je tretjina, na ožjem področju žive kulture še bistveno več, skoraj vsi.

Prekarni delavci so seveda med pravno najmanj zaščitenimi. In te ranljive delavce je marsikdaj tudi najlažje izkoristiti ali pretentati. Kljub nenehnim očitkom o umetnikih, prisesanih na bajne državne jasli, mnogi ob trdem delu komaj shajajo. Kar četrtina samozaposlenih v kulturi ne dosega niti minimalne plače in živi pod pragom revščine. Osemdeset odstotkov jih ne dosega povprečne slovenske plače. Zaradi preživetja marsikdo pristaja na prenizko plačilo. Kdaj kakšno delo opravijo celo brez plačila, zlasti najmlajši, ki se po eni strani bojijo prehitro zaprtih vrat, predvsem pa izgube prepotrebnih »referenc«, saj je celoten sistem zastavljen tako, da je pomembneje imeti »reference«, ogromno »referenc«, sploh pri uveljavljanju statusa samozaposlenih v kulturi, kot preživeti. Obenem je bilo doslej marsikatero delo, ki ga kulturni delavci opravijo, z vidika sistema nepriznano, nevidno in neplačano. V času Jugoslavije je bilo jasno, koliko je vredno avtorsko delo, strokovna združenja so plačila nato tudi izterjala. Danes to ni tako, postavke so prenizke in odvisne od sreče, izplačila neredko tudi.

V kulturi so ravnokar dobili prvi približek kolektivne pogodbe za prekarne delavce.

Vse to je dediščina vlad in kulturnih ministrov, ki zlasti v zadnjem desetletju te žgoče problematike niso reševali. A sedanja vlada je sistemske spremembe obljubila. In zdaj, malo po malo, so res tu. Že nekaj časa smo priča seriji premišljenih, resnih premikov v smeri izboljševanj položaja prekarnih delavcev, tudi materialnega. Preživeti, škodljivi dosedanji kulturni sistem se počasi krha.

Pomemben del te zgodbe, celo eden ključnih, je tudi zakon ZUJIK-H. In v čem je njegova veličina? V tem, da ne le izenačuje plačila zaposlenih v javnih zavodih in agencijah s plačili samozaposlenih v kulturi, temveč uvaja tudi metodologijo, po kateri bo morala vlada v dialogu s sindikati (Zasuk, Glosa, SVIZ) prvič v zgodovini oblikovati izhodiščne urne postavke dela za katero od skupin prekarnih delavcev. Konkretne urne postavke, ki ne bodo veljale le za samozaposlene v kulturi, temveč tudi za vse druge prekarce v sektorju ne glede na njihov status (to pomembno pravilo so z amandmajem dodali poslanci), bodo določene v uredbi, katere sprejetje vlada načrtuje v pol leta. Urne postavke bodo morali s sindikati uskladiti vsako leto. Predvidena so tudi dodatna sredstva za javne zavode in agencije.

So torej prekarni kulturni delavci ravnokar dobili prvi približek kolektivne pogodbe? Natanko tako. In to je prvi tak primer v Sloveniji. In prvi v Evropi. Gre za precedens, ki bo v prihodnosti gotovo zgled vsem drugim prekarnim delavcem, da bi si primerljive pravice izborili tudi sami.

Zakon je nov dokaz, da v ekipi ministrice za kulturo Aste Vrečko dobro razumejo, kateri so najbolj kritični deli dosedanjega kulturnega sistema. ZUJIK-H bo gotovo ena pomembnejših zapuščin te vlade in še zlasti Levice, ki jo vodi prav Asta Vrečko, seveda pa ni nujno, da bo na dolgi rok vzdržal, v SDS že napovedujejo, da takšnega zakona ne bodo dopustili, omenjajo tudi njegovo izpodbijanje na ustavnem sodišču. A prekarni kulturni delavci si težko izborjenih pravic tako zlepa tudi ne bodo pustili odvzeti.