Kaj bo z izobraževanjem in slovensko šolo?

Končuje se priprava novele zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, vlada bi jo morala sprejeti pred tednom dni, a je obravnavo po posvetu s predstavniki šolstva prestavila, da bi uredila še nekaj podrobnosti. Glavna novost, ki jo zakon prinaša, je postopno povečanje financiranja razvoja in naložb v šolstvu, sredstva se bodo vsako leto povečala za 0,02 odstotka BDP, dokler ne bo znesek dosegal 0,5 odstotka BDP – zdaj bi to bilo okoli 32 milijonov evrov. Poleg tega bi lahko bila vpeljana sprememba pri imenovanju in razreševanju ravnateljev, pri čemer naj bi se povečala vloga ministrstva za izobraževanje.

Večina šolnikov, ki so bili prisotni na sestanku pri predsedniku vlade, novi zakon podpira. Predsednik sindikata SVIZ Branimir Štrukelj je v Odmevih denimo dejal, da »je financiranje investicij in razvoja, ki ga zadnjih 15 let nimamo v izobraževanju, kar se je začelo kazati kot negativni trend v kakovosti, pomemben korak«, ne podpira pa novih ministrovih pooblastil pri imenovanju, sploh pa razreševanju ravnateljev.

Na isti dan, ko je potekal vladni posvet, se je zgodilo še nekaj – predstavljena je bila znanstvena monografija Kakšno šolo v prelomnih časih?, katere urednica je Mirjana Nastran Ule, socialna psihologinja in zaslužna profesorica na ljubljanski FDV. Knjigo sestavljajo besedila avtorjev, ki so predstavniki različnih disciplin od pedagogike do filozofije. Na Gregorčičevi sta bili glavni temi razreševanje ravnateljev in način financiranja, akademiki so razmišljali o namenu in ciljih šolstva.

Mirjana Nastran Ule je v predstavitvi svojega prispevka zapisala, da sodobna šola učence pripravlja predvsem za to, da bodo konkurenčni na trgu dela. »Po tem prepričanju so najpomembnejša tista znanja, ki so ekonomsko funkcionalna, druge dimenzije izobraževanja, etične, socialne, emocionalne kompetence, so sekundarnega pomena. V skladu s takšnim pojmovanjem šolstva so se začeli vrstiti ukrepi za standardizacijo izobraževanja, predvsem z vse bolj razširjenim vsiljevanjem vnaprej oblikovanih kurikulov in načinov preverjanja znanja, vnaprej predpisanih seznamov kompetenc itd.«

Vesna Leskovšek s Fakultete za socialno delo pa je poudarila, da šola ni uspešna v uravnavanju neenakosti med učenci, čeprav naj bi bila to ena izmed njenih nalog. Ugotavlja, da slovenski šolski sistem postaja dvotiren, vanj so vključeni tisti, ki so uspešni, ti so pogosteje iz premožnih družin, in drugi, ki ostanejo zadaj in so pogosteje iz revnejših družin. »Pojav dvotirnosti kaže, da se dijaki in dijakinje iz revnejšega okolja, iz migrantskih družin ali iz etničnih skupin vpisujejo na šole s področij poklicnega izobraževanja ali pa se njihova izobrazbena pot konča precej zgodaj.«

Več denarja v sistemu, ki ne ve natančno, čemu je namenjen, vseh teh težav ne bo rešilo. Slej ko prej bo čas za širšo, vsebinsko razpravo o tem, kakšno naj bo šolstvo v Sloveniji. Pogovor, kdo bi moral razreševati ravnatelje, je pomemben, a gre za upravno, organizacijsko vprašanje. V šolstvu so danes pomembnejše povsem drugačne in usodnejše stvari.