Knjiga / Nada Gašić: Voda, pajčevina

+ + + +

Tri sestre, Sava

V drami Tri zime hrvaška dramatičarka Tena Štivičić popisuje usodo hiše, ki po zgledu tiste iz dela Čehova razpada zaradi nestrinjanja treh sester o njeni prihodnosti, pri čemer je hiša simbol vsega, kar se je na Hrvaškem družbeno in nepremičninsko zgodilo v zadnjem stoletju, od vzpona meščanstva do nacionalizacije, denacionalizacije in razprodaje za špekulacije gradbenih baronov, z vsakokratnimi anomalijami in krivicami.

Hrvaška pripovednica Nada Gašić (leta 1950 se je rodila v Mariboru) se v polifonem romanu Voda, pajčevina bolj kot na zgodovino osredotoča na prostor in atmosfere, zraven na usode posameznikov, ki so specifični in zato manj predstavniki družbenih slojev. Začne se z veliko poplavo pred 60 leti, ko je voda zalila predele Zagreba ob Savi in je v družini v ospredju utonil mož, žena pa je čez nekaj dni rodila. Njene hčere, dve od njih z drugim, tudi že umrlim, potem spremljamo v današnjem zagrebškem vsakdanjiku; sin ene od njih je naključno na mestu, kjer odvržejo žensko truplo, potem ga na begu pred storilci zbije tramvaj. Medtem v hiši potekajo priprave na poroko in ta je, dogajanju primerno, zadržana, vendar se polno, rabelaisovsko razživi.

Nada Gašić plete roman skozi različne perspektive in z različnimi žanrskimi prijemi, v njem so monologi fanta v komi, zabavne kregarije o zdravi prehrani, glas starčka z motnjami v razvoju, ki se mu prikaže Mati božja, pa dokumentaristični opisi stanja v soseski nekdaj in zdaj, trdno naslonjeni na dostopno gradivo. Tudi poučne pravljice, ki jih berejo ob bolniški postelji, in natančna rekonstrukcija zagrebške topografije, ulic in za sosesko značilnih centrov, ustanov. Ni presenetljivo, da avtorica razpreda o nekdaj in zdaj, o solidarnosti, ko so se prebivalci popoplavno družno lotili blata, in o današnji brezbrižnosti ob umikanju starega novim, višjim in bolj nobel stavbam. Ker je roman spisan kriminalno napeto, spremljamo tudi inšpektorja in njegove sodelavce, ki poskušajo priti zadevi do dna, kdo je videl, kdo je storil in zakaj so ubili in truplo prenesli ravno pred šolo.

Kriminalno dejanje, ki mu pričuje najmlajši družinski član, pa skozi monologe, skozi drobne prepire in nesporazume med sestrami, tudi na podlagi rezoniranja inšpektorja, ki se počuti izgubljen in nemočen, saj informacije o preiskavi odtekajo in se začnejo okoli motati nevarni tipi brez zadržkov, kar vse kaže, da sega zadeva precej visoko, nam ponudi vpogled v družbeni razrez. Ob pritiskih vseh vrst izbruhne latentno v družini in člani se odzovejo drastično, ekscesno, načeta psihika jih žene v nerazumljiva in skrajna dejanja. Nada Gašić lepljenko o menjavi starega za novo izpiše suvereno, s poglobljenim urbanističnim zgodovinskim spominom in občutkom za prenapete odnose v družini, ki je na pogled in prej kot vsaka druga, na koncu pa nesrečna na svoj in izrazit način.