Plošča / Oklou: choke enough

Oznaka muzika za ozadje oziroma razpoloženjska glasba implicira neko funkcionalnost, umetniško kompromitiranost in podrejanje diktaturi algoritmov. Po drugi strani imamo danes muzičarje, katerih kariera temelji prav na ustvarjanju take nevsiljive glasbe, ki jo povezujemo s trendi s preloma tisočletja, liminalnimi mentalnimi prostori in občutkom blaženosti zaradi različnih zdravil na recept ali brez njega. Spletni diskurzi med drugim vključujejo razprave o njihovi terapevtskosti, predvsem zaradi konsistentne atmosfere in omejenega nabora razmeroma pozitivnih čustev, ki jih spodbujajo.

Francoska ustvarjalka Marylou Mayniel, otrok umetniških šol in berlinske klubske scene, že desetletje slalomira po kuloarjih postinternetnega popa. Muziko gradi na dediščini r & b-ja devetdesetih let, z reverberiranimi sintovskimi melodijami in obdelanimi vokali mežika skandinavskemu cloud rapu (predstavnik Bladee tudi gostuje na albumu), z europop, trance in alt pop estetikami z začetka tisočletja pa asociira na predinternetno dobo. Neki spletni komentator je zapisal, da je Oklou kot youtuberka, ki se je odločila, da bo namesto sproščujočih ASMR-videov, ki pri gledalcih sprožajo ugodje, raje delala glasbo s podobnim učinkom. Njen atmosferični avtorski izraz zbuja sorodne občutke intime, z barvo glasu, ki na možgane deluje sedativno, pa spominja na kakega angelskega androida iz poljubne fantazijske streljačine.

Prvenec choke enough prihaja pet let po mikstejpu Galore, ki jo je z eteričnim štiklom god’s chariots izstrelil na mednarodni parket v družbo Caroline Polachek, Dannyja L. Harla in A. G. Cooka, imen novodobnega popa, ki izhajajo iz spalnične produkcije in dajejo prednost introspekciji pred spektaklom ter notranji milini pred kolektivno ekstazo. S preprosto formo album pušča veliko prostora, da glasbo poselimo s svojimi pomeni in občutji. Je zračen in lahkoten, brez posebne zvočne in lirične teže, s skladbami, ki tu in tam delujejo kot interludiji in nežno meandrirajo v statičnem toku. Na poslušalca učinkuje kot odeja, v katero se zavije v iskanju tolažbe in prizemljitve. Z melanholičnim tonom, ki zbuja nedefinirano nostalgijo, bo posebej pobožal ušesa milenijcev, ki v njeni muziki prepoznajo elemente popa iz svojih najstniških let. Ker album sicer ne ponuja pravih vrhuncev, ga je mogoče utemeljeno odpisati kot dolgočasnega, brez značaja. Toda pri Oklou gre bolj za potopitev v specifična razpoloženja kot za dejavno poslušanje. Kdor lahko v njeni muziki sliši odmev svojega notranjega sveta, bo v albumu našel balzam za dušo.