O starem meščanskem stanovanju, ki v svojem ustroju skriva relikt baroka

Miloš Kosec, arhitekt in teoretik z doktoratom londonske Univerze Birkback ter docent na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, je ob koncu lanskega leta izdal zanimivo knjigo Enfilade: življenje stanovanja. Že po nekaj uvodnih straneh razloži pomen naslova: »Enfilade je osrednji baročni bivanjski motiv in pomeni sosledje prostorov, nanizanih vzdolž stavbe, z vratnimi odprtinami v ravni liniji. V dobi, ko so hodnike poznali le v samostanih in arkadnih dvoriščih, je enfilade pomenil osnovno organizacijo prvih stanovanj.« Pojem enfilade so si baročni arhitekti izposodili iz vojaške terminologije, angleški arhitekti in pisci pa iz francoščine. File v francoščini pomeni vrsta, niz ali kolona; a la file pomeni drug za drugim; enfiler pa vdeti, nizati. In ker je enfilade vezan tudi na pogled, ne le na gibanje, na pogled, ki seže skozi niz odprtih vrat v eni črti skozi ves stavbni trakt, se zdi, da naš pogled kot nitka, vdeta v niz odprtih vrat, v eni sami ravni črti zdrsne na drugi konec dvorca. Ta pogled s seboj potegne telo, gibanje in telesno doživljanje prostora.

Kosec poudari, kako je enfilade v prostorsko umetnost baroka s svojim sosledjem različno velikih prostorov, ustvarjenih za natančno predpisan plemiški obred avdience, ustvaril ambiciozno celostno umetnino stanovanja podobno, kakor so baročni arhitekti in umetniki grajske vrtove oblikovali kot celostne umetnine, pa tudi podobno, kot se je na področju javnega življenja oblikovalo v cerkvah in gledališčih. Po svoje je šlo za spektakelski učinek in prav takšnega ponuja na primer dvorec Versailles.

Nekaj tovrstnih primerkov imamo tudi v Sloveniji. Eden je v ljubljanskem gradu Tivoli, kjer je danes Mednarodni grafični likovni center – MGLC. V prvem nadstropju, kjer je osrednji razstavni prostor, se enfilade začne z dvema sobama proti jugu in nato zavije ter se nadaljuje na vzhodni strani glavnega pročelja dvorca z razgledom proti mestu. Ob tem obratu zagledamo pravi enfilade, ko naš pogled seže skozi odprta dvoramna vrata kar skozi šest soban proti severni strani dvorca, kjer enfilade zavije na zahod in nas skozi dve sobani pripelje nazaj do stopnišča. Res lep primer te rešitve. Tivolski dvorec se prvič omenja že v 13. stoletju, od takrat pa je preživel kar nekaj lastnikov in preureditev. V sredini 19. stoletja ga je cesar Franc Jožef podaril maršalu Radetzkemu, ta pa ga je uredil v klasicističnem slogu, vendar je baročni enfilade – »koridor« skozi pet soban – ostal.

Drugi primer je iz 18. stoletja v baročnem dvorcu Novo Celje pri Žalcu, ki se kaže v prav izjemni poznobaročni liniji dvoramskih vrat, ki ponujajo pogled skozi sedem dvoran, med katerimi je tudi osrednja slavnostna dvorana. Enfilade je v obeh primerih v prvem nadstropju dvorcev, v tako imenovanem piano nobile.

Knjiga je nastala zaradi fascinacije z enfilade. V njej tudi izvemo, da ta fascinacija izhaja iz otroštva, kajti Koščevi stari starši so živeli v meščanskem stanovanju na Resljevi cesti v Ljubljani. Ustroj stanovanja je zaznamoval enfilade – na ulični strani so bile štiri prehodne sobe v nizu, na dvoriščni strani kuhinja in servisni prostori ter balkon. V stanovanju ni bilo hodnikov, le manjša predsoba, iz nje dostop do kopalnice in prve sobe. Pripoved o starem meščanskem stanovanju in načinu, kako so v njem bivali ter kako je bilo nekoč udobje bivanja pomembno, seveda zbuja pomisleke o novodobnih stanovanjskih enotah.

Od začetka do konca knjige se v poglavjih izmenjujeta dve pripovedi, ki se dopolnjujeta; ena o enfilade, druga o meščanskem stanovanju in njegovih prebivalcih, o zgodovini družine; vendar ne gre za družinsko kroniko, kajti osrednja pozornost pisca je namenjena prostoru in organizaciji življenja v njem. Pripoveduje, kako skozi prehodne sobe niso hodili le njihovi prebivalci in gostje, ampak se je skozi prostor plazil tudi duh družbenih in kulturnih sprememb v 20. stoletju. Gre za pripoved o vitalnosti nekega prostora, torej o arhitekturi. Izmenična pripoved na dveh ravneh predoči, kako je stanovanje, ki je bilo organizirano vzdolž sistema enfilade, neke vrste manifestacija zelo drugačnega načina bivanja, kot ga poznamo danes. Pisec spomni, kako je enfilade bolj kot prostor funkcionalnih opravil prostor gibanja in telesnega doživljanja, torej dveh pomembnih in nujnih lastnosti, ki so ju sodobni arhitekti v sodobnem bivališču popolnoma podcenili. Še v 19. stoletju je meščanstvo prebivalo v modularno zasnovanih in množično grajenih stanovanjih, ki so od daleč spominjala na baročna plemiška stanovanja. »Šele modernizem na začetku 20. stoletja je oblikoval drugačno razumevanje stanovanja, ki je bilo neposredni odsev meščanskih vrednot zasebnosti in racionalnosti. Z načrtovanjem stanovanja kot funkcionalne enote, zasnovane glede na potrebe njegovih stanovalcev, se je oblikovalo moderno bivališče, razdeljeno na dnevni, spalni in servisni del, med seboj ločene s hodnikom,« razloži Kosec in zaključi pripoved o meščanskem stanovanju na Resljevi cesti z besedami, da se je doba enfilade, torej velikih med seboj povezanih soban brez hodnika počasi in dokončno iztekla. »Doba enfilade se je končala, začel se je čas hodnika.«