Intervju / »To, da na majhno območje znotraj obvoznice v Ljubljani pride na dan 120 tisoč vozil, je okoljska katastrofa«

Griša Močnik je doktor fizike, vodja Centra za raziskave atmosfere, ki deluje pri Univerzi v Novi Gorici, dekan Fakultete za znanosti o okolju te univerze in član Podnebnega sveta, vladnega posvetovalnega organa. V sodelovanju s tujimi ustanovami je vključen v razvoj najnaprednejših metod za merjenje absorpcije svetlobe v aerosoliziranih delcih v zraku in meritev onesnaženosti zraka, s katerimi je mogoče določiti izvor posameznih onesnaževal, kemijske »prstne odtise« posameznih virov in njihovo povezanost z vplivi na zdravje. Močnikova mednarodna ekipa je ravno z rabo najsodobnejših metod nedavno potrdila pomemben vpliv cementarne-sosežigalnice odpadkov Alpacem, bivšega Salonita, na onesnaženost zraka in s tem na zdravje ljudi v Anhovem. S tem je postavila na laž dolgoletne trditve avstrijsko-italijanskih lastnikov o neškodljivosti dejavnosti.

Kako onesnažen je zrak v Sloveniji?

Dobre kakovosti zraka ni. To ni pesimistična trditev, ampak dejstvo. Govorim predvsem o delcih, ker se z njimi ukvarjam. Ko dihamo onesnažen zrak, nam škodi in ni nekega praga, pod katerim nam onesnažen zrak ne bi škodil. To pomeni, da nam vsako onesnaženje skrajšuje življenje, in tipično je odgovor telesa, merjen s preprostimi parametri, ki opisujejo zdravje, linearen: bolj ko je zrak onesnažen, večja je obolevnost, krajše je življenje. Epidemiološki modeli kažejo, da v Sloveniji zaradi onesnaženega zraka vsako leto prezgodaj umre 1200 do 1400 ljudi, kar je 20-krat več kot zaradi prometnih nesreč. Samo smrti v prometnih nesrečah (lani 71, op. a.) so »zares«, njihovo grozoto pokažejo po televiziji, ljudje pa, ki umrejo zaradi onesnaženega zraka, umrejo v bolnišnici, po tihem, skrito. Tako da, ja, imamo zelo resen problem.