Nevarne otroške sobe

Specialna pedagoginja Maša Gril poudarja, da je tisto, kar odrasli prepoznavamo kot spletno nasilje, za veliko najstnikov postalo povsem običajna komunikacija, »v kateri najstniki stalno preklapljajo med različnimi vlogami – vlogo storilca, žrtve in opazovalca.« Ko Maša Gril tovrstne oblike nasilja primerja s tradicionalnimi, ugotavlja, da so za pedagoge in starše veliko težje obvladljive in izsledljive: »Navadno so skrite, opazimo jih šele, ko so njihove posledice zelo hude.«

Kako lahko starši in učitelji pravočasno prepoznajo, da je otrok žrtev ali povzročitelj spletnega medvrstniškega nasilja? Maša Gril razloži, da otrok ali mladostnik, ki je žrtev spletnega nasilja, pogosto kaže nekatere znake, pri njem je mogoče opaziti spremembe, ki pa jih odrasli prepoznamo samo, če otroka dobro poznamo in če z njim preživimo dovolj časa. »Jamiejev oče v zadnji epizodi krivi naravo svoje službe, zaradi katere je ostajal zdoma do poznega večera,« pravi.

Razloži še, da lahko mladostnik na primer spremeni razpoloženje – »postane na splošno bolj jezen, anksiozen, žalosten in podobno« – se začne umikati – »Jamiejeva mama pove, da se je po prihodu iz šole zapiral v sobo«, začne zavračati šolo – »Adam, sin glavnega inšpektorja, na začetku serije prosi očeta, ali lahko ostane doma.« Maša Gril opozori tudi na možnost, da se mladi »nenadoma začnejo elektronskim napravam izogibati, jih pretirano skrivati pred starši, pokažejo se lahko spremembe v spanju in teku: Jamiejeva mama pove, da je pogosto opazila, da ob enih zjutraj v njegovi sobi gori luč.«

Po mnenju Maše Gril je eno od najpomembnejših sporočil serije Adolescence, da se morajo starši in pedagogi začeti v celoti zavedati nevarnosti, ki jih prinašajo sodobne tehnologije in družbena omrežja: »Jamiejeva mama v (zame najpretresljivejšem) zadnjem delu reče, da je Jamie vsak dan prišel iz šole in šel v svojo sobo, in da je bila prepričana, da je tam najbolj na varnem. Otroške sobe so zaradi družbenih omrežij postale za veliko otrok nevaren prostor, česar se marsikateri starši še vedno ne zavedajo dovolj,« pravi.

Zato staršem predlaga, naj spremljajo spletne aktivnosti svojih otrok, naj se zanimajo za vsebine, ki jih otroci pregledujejo, in naj pri tem ostanejo radovedni in odprti, naj skrajšajo čas, ki ga otroci preživijo pred zasloni, naj poskrbijo, da bodo otroci in mladostniki dovolj spali, in naj preživijo več časa skupaj kot družina. Staršem in učiteljem pa svetuje, naj otroke pomirijo in jim dajo vedeti, da imajo svoje lastno dostojanstvo. »In navsezadnje, čeprav to sploh ni najmanj pomembno: odraslim predlagam, da odložijo svoje telefone in pogled z zaslona usmerijo k otroku. Kako bomo prepoznali stiske otrok, če nismo resnično prisotni?« 

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>