Primitivnost laži

Spoštovani.

Posebna številka Mladine, ki govori o populistih, v naslovnici navaja imena politikov, ki naj bi jih šteli med populiste. V Wikipedii beremo: „Populizem je oznaka za način političnega delovanja, pri katerem politik poudarja, da je na strani „ljudstva“ proti »elitam« in daje obljube, všečne čim širšim družbenim slojem“. Če izhajamo iz tega kriterija, se lahko vprašamo, ali so bili populisti politiki, ki družbo niso delili na „ljudstvo“ in „elito“, ampak so jo videli kot razredno družbo, kjer en razred izkorišča drugega tako, da si prilašča rezultate njegovega dela. Ali je pri „revolucionarjih“ kot smo jim včasih rekli, danes so pa menda to pupulisti, res šlo samo za všečne obljube, če pa so dejansko izvedli socialistično revolucijo - torej razlastili kapitaliste, jim odvzeli lastnino kot so tovarne, zemljo, ipd., ki jim je omogočala prisvajanje tega, kar so ustvarili delavci?

V prispevku o Leninu avtorja, ki o njem pišeta 100 let po njegovi smrti, Avstrijca, ki nikdar nista živela v Rusiji in sta bila vzgojena v protisocialističnem duhu, govorita o njegovem značaju: „fanatičen morilec“, „v času svojega življenja na ljudi ni naredil ravno dobrega vtisa“, „bil je kot morebitni kupec hiše, ki pride na razvaline in vidi palačo“ in se čudita, kako mu je uspelo prepričati množice. Zaradi svoje zaslepljene vzgoje očitno ne vesta, da je v carski Rusiji šlo za brezupen položaj delavcev in kmetov, ki so umirali od lakote, ker car ni bil pripravljen sprejeti nobene reforme. Iskanje vzrokov in posledic omenjenih avtorjev niti ne zanima. In verjetno si tudi mnogi drugi, ki so dobro situirani, danes težko predstavljajo, kakšno je bilo življenje tistih, ki so umirali od mraza in lakote ... Ali ni ravno njuno (in njima podobnih) gledanje na preteklost „populistično“?

Einstein, ki je živel v času Lenina, je o njem 1929. leta zapisal: »Lenina častim kot človeka, ki se je popolnoma žrtvoval in vso svojo energijo posvetil uresničevanju družbene pravičnosti“. Torej pet let po Leninovi smrti povsem drugačno mnenje o Leninu od tistega, pisanega po 100-tih letih!?

V uvodniku je zapisano, da strah in laži ustvarjajo pogoje za populiste. Tisti, ki so zagovarjali razredni boj, niso širili strahu med izkoriščanimi, ampak so rešitev za spremembo njihovega položaja videli v boju za njihove pravice, boju kot rešitvi iz brezupnega položaja (za kar niso potrebne ne laži ne obljube). In zato so jim izkoriščane množiče sledile.

Populisti vedo, da je pot do njihovega vzpona na oblast vnašanje razdora v družbo, „divide et impera“: ščuvanje ene skupine proti drugi, množice proti „eliti“, proti manjšinam (nekdaj Judi, danes migranti, kulturniki itd.).

Populisti tudi vedo, da „ponovljene laži postanejo resnica“. Zato je treba od politika, ko prvič izreče laž, zahtevati argumente, oziroma to laž javno razkrinkati. Javno govoriti o zavajanjih in nepravilnostih politike je zato dolžnost vsake demokratične družbe.

Eno takih zavajanj je tudi trditev desnih populistov, da ko bodo znižali davke, bo to bolje za množico, za delovne ljudi. Znižani davki bodo omogočili večjo proizvodnjo, večje zaposlovanje, večjo gospodarsko rast itd. A na plečih delavcev. Z znižanjem davkov bodo namreč delodajalci lahko zaposlili več delavcev in za nižje bruto plače, lastnik kapitala pa bo zato koval večje dobičke. Ali nam hočejo povedati, da bodo Muski in Trumpi takrat, ko bodo imeli dovolj velike profite, nekaj drobtinic odstopili tistim, ki jih zaposlujejo? Verjetno tudi sami ne verjamejo v tako velikodušnost bogatih, zato je zavajanje, da bo znižanje davkov vplivalo na izboljšanje položaja delovnih ljudi, populizem brez primere.