Film / April

zelo za

Body horror.

Gruzijski April se začne s posnetki golega humanoida, nadaljuje pa s klinično posnetim porodom (v živo), ki se ponesreči – otrok umre. Porodničarka Nina (Ia Sukhitashvili), ki je, kot slišimo, »na svet spravila tisoče otrok«, je skrušena. »Otroka bi rešil carski rez,« ji reče doktor, sicer njen nekdanji ljubimec, ki naj bi vodil preiskavo, a Nina odvrne: »Mati je želela naravni porod.« Doktor vztraja – ženska itak ni bila pri sebi, zato se ni mogla prisebno in razumsko odločati. Nina ga prosi za »pošteno preiskavo«, saj je prepričana, da iščejo le razlog, da bi jo odpustili, službe pa noče izgubiti.

Vsi namreč šušljajo, da po okoliških vaseh skrivaj izvaja splave. To je res, a drugega ji ne preostane – ženske se zaradi pritiskov patriarhalne folklore, katere del so tudi nekonsenzualne poroke, skrivne nosečnosti, zatiranje žensk, omejene reproduktivne pravice in posilstva (še celo zakonski seks diši po posilstvu), zatekajo k ilegalnim splavom. »Tisti ženski je odleglo, da je otrok umrl,« dahne Nina, Hipokratova sestra (»Če tega ne bom počela jaz, bo pa kdo drug«), ki o patriarhatu nima nobenih iluzij, navsezadnje, tudi sama občuti ostrakizem – živi osamljeno, kot avtsajderka, v tihi, morbidni, napeti, zatemnjeni, zadihani melanholiji. Včasih ga komu potegne, včasih obnemi. Ves čas pa živi v grozi. Kot v grozi nenehno živi žensko telo. Patriarhat je hladen in krut, zlovešč in represiven, neusmiljen in nasilen, alergičen na žensko neodvisnost in opolnomočenost. In ko se Nina zaplete z naključnim neznancem, izkusi, da v patriarhalnem seksu ni vzajemnosti, ampak le nasilje. (art)