Komentar / Bernard Nežmah: Slap resnice

Ko tožilci preganjajo vodjo SDS Janeza Janšo, so dejansko originalni. V zadevi Patria pred desetletjem so ga obtožili korupcije, češ da je dal ustno obljubo za nedovoljeno posredovanje v korist prodajalca orožja. Na sodišču niso imeli prič dogodka in tudi nikogar poprej ne potlej niso procesuirali na tak način. V novi zadevi Trenta mu očitajo, da so akterji prodaje njegovega nekdanjega posestva oškodovali nepremičninsko podjetje, ki da je posel preplačalo za sto tisočakov. Reč je posebna akrobacija: kupec je kasneje reč prodal naprej celo za višjo vsoto, kot jo je sam plačal, toda tožilci se niso sklicevali za izvršene kupčije, temveč so poiskali cenilce, ki so zatrdili, da je bilo posestvo v resnici vredno le desetino prodajne cene. Odmislimo, da so drugi cenilci izračunali, da je bila prodajna cena OK. A bolj v oči bijoče je dejstvo, da tožilci v minulih desetletjih niso preganjali več desetmilijonskih razprodaj družbenega premoženja, ki so romala za drobiž v roke zasebnim lastnikom. Tam, kjer tožilstvo skozi desetletja za določen tip korupcije inkriminira vsakič zgolj šefa opozicijske stranke, se pač kaže kot orodje za preganjanje politične opozicije. Dobesedno, tokrat so tožilci v zaključnem govoru za Janševo prodajo označili za primer arhetipske korupcije. Zakoni ne poznajo kaznivih dejanj arhetipskega umora, arhetipskega posilstva, arhetipskega vloma, arhetipskega izsiljevanja … Za zvočnost procesa so torej skovali poseben izraz - arhetipska korupcija. Proces absurda.