Intervju / »Ni treba biti odličen starš, pač pa zadostuje, da si dovolj dober starš«

V zadnjih tednih smo bili v medijih priča številnim razpravam, ki so jih spodbudili posnetki medvrstniškega nasilja na Ptuju. Med drugim smo poslušali, da je sistem v celoti pokleknil. Starši so izgubili nadzor, šole in zavodi ne premorejo več pritiska malih psihopatov, ki jih bojda naravnost mrgoli med nami, policisti in sodišča pa so zaradi premalo stroge zakonodaje nemočni. Seveda je otroke z vedenjskimi težavami najlažje oklicati za psihopate in govoriti o tem, da bi jih morali strožje kaznovati – alternativa, dejansko prisluhniti otrokom in njihovim stiskam, bi namreč zahtevala precej več dela, pravi mag. Petra Vladimirov, psihologinja in sociologinja, ki je že 20 let zaposlena kot vzgojiteljica v stanovanjski skupini Strokovnega centra Kranj. Tam mladim, ki prihajajo iz negotovih okolij in so morda skrenili s poti, pomaga pri ponovni vključitvi v družbo.

Za začetek bi vas prosil, da pojasnite, kje ste pravzaprav zaposleni. Bi bilo krivično reči, da delate v prevzgojnem domu? 

Ne gre za prevzgojni dom. Še bolj je napačna predstava, ki jo kdaj slišimo celo v strokovnih krogih, da gre za nekakšne sirotišnice ali kaznilnice. V Strokovnem centru Kranj smo se že v 90. letih prejšnjega stoletja iz vzgojnega zavoda, ki je deloval v Preddvoru na Gorenjskem, prelevili v stanovanjske skupine, v katerih je nameščenih osem otrok, starih od šest pa načeloma do 18 let, ki živijo v povsem običajnih stanovanjskih hišah in so vključene v običajne soseske. Danes je takšnih skupin že devet. K nam so otroke namestila družinska sodišča, otroke, napotene v prevzgojni dom v Radečah, pa so tja poslala sodišča zaradi storjenih kaznivih dejanj. Pri slednjem gre torej že za obliko kaznovanja.