Kdo šraufa glave

Oglašam se na zapis sicer izjemno prodorne avtorice Stanke Prodnik, ki je po mojem mnenju, ob rednem spremljanju njenih komentarjev, prvič močno zgrešila, in sicer z oceno položaja psihoterapije. Uvodno pojasnilo je nujno – nisem ne psiholog, še manj priložnostni psihoterapevt s kakšnim tečajem ali morda večletnim izobraževanjem, tako da pišem le kot rahlo kvalificirani bralec, ki so ga pa pred dobrim desetletjem psihoterapevti povabili na Bregantove dneve s prošnjo za naslovno predavanje.

Že takrat je bilo vsakomur jasno, da si nihče ne želi zakona, ki bi urejal področje psihoterapije, vseh pa so bila polna usta prizadevanj zanj. Eden najbolj znanih psihiatrov je po mojem predavanju naslednjega dne javno izjavil, da je vso noč pisal pismo ministru in verjame, da se bo področje urgentno uredilo. Seveda se ni zgodilo nič.

Ne da se postaviti boljše diagnoze, kot jo je psihiatrinja prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek – gre izključno za moč in denar. Seveda na obeh straneh. In prav tako so na obeh straneh šarlatani, ki pa jih novi zakon omejuje. Enako so na obeh straneh »čuječi podjetniki« in ne samo na eni, kakor meni Stanka Prodnik. Naj omenim samo osebo, ki je na »pravi« strani psihoterapije, kakor jo opredeljujejo podpisniki protestnega pisma premieru, ki naj bi zagovarjal škodljiv zakon. Ta oseba, s psihoterapevtsko licenco, da ne bo dvoma, je pojasnjevala, da je do izbrisa v Sloveniji neizogibno prišlo zaradi specifične lege planetov.

In če citiram še enkrat Mojco Z. Dernovšek – tudi med psihiatri najbrž nima vsak opravljenih izobraževanj, ki jih bi moral po novem zakonu imeti za tako delo.

Pa še utrinek o usposobljenosti izven »uradne« psihoterapije. Seveda zaveza molčečnosti brani vedeti, kdo vse je bil deležen psihoterapije pri enem največjih strokovnjakov, Zoranu Milivojeviću. Ta je »uradno« zgolj šarlatan. A včasih se uporabniki njegove terapije sami pohvalijo z njim, in zlasti njega, avtorja mnogih sijajnih knjig in učbenikov. Zbirka imen bi utegnila biti zelo zanimiva. Marsikdo si je že pustil šraufati glavo pri njem. Pa ni edini odličen z drugega brega.

Če je doslej neuradno izobraževanje potekalo po evropskih standardih in ne gre za vikend tečaje (ki jih na žalost sicer ne manjka), ampak za večletno usposabljanje, utegne biti strah pred tako usposobljenimi psihoterapevti v resnici le strah pred izgubo ekskluzivnosti oziroma moči in denarja.

Bilo bi slabo za ugled Mladinine sicer odlične rubrike, če bi se dalo pomisliti na izrazito pristranskost ali celo podleganje prepoznavno močnemu lobiranju ene strani.