Klemen Kovačič / Igralec, ki trenutno navdušuje na več različnih odrih in festivalih

Na nedavnem 55. Tednu slovenske drame je za igro v avtorski predstavi Agmisterij, svojem magistrskem projektu, prejel nagrado za najboljšega igralca tekmovalnega programa. Še več, z besedilom Tvoj boj iz prvega dela uprizoritve je bil obenem nominiran tudi za nagrado za mladega dramatika. Agmisterij je namreč uprizoritev, nastala v koprodukciji Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter zavoda Bunker, v kateri se skozi avtobiografsko gradivo sooča s prelomnicami svojega osebnega in umetniškega zorenja. V osmih urah neprekinjenega performansa preizkuša meje telesa, duha in časa ter prek poglobljenega samoopazovanja odpira prostor za razmislek o človeškem bivanju, spominu, veri in samoti.

Uprizoritev, ki izhaja iz filozofije buta, bo sicer mogoče videti le še dvakrat: 7. maja v glavnem programu bienala sodobne plesne umetnosti Gibanica ter 11. junija v tekmovalnem programu 60. Festivala Borštnikovo srečanje. Sprva je bila sicer zasnovana kot enkratni dogodek, a navdušujoči odzivi in festivalska vabila so njeno življenjsko dobo nekajkrat podaljšali. Z zadnjo ponovitvijo pa njen avtor simbolno zaključuje osebno poglavje in odpira prostor za nove izzive.

Da bi se nekoč rad ukvarjal s teatrom, je Klemen Kovačič (1998) vedel že zgodaj. Je eden tistih, ki je pred domačimi kar naprej nastopal in izumljal like. Pot ga je vodila naravnost k dramsko-gledališki smeri ljubljanske umetniške gimnazije SVŠGUGL in študiju dramske igre na ljubljanski AGRFT, kjer je, tudi po zaslugi svojih mentorjev Jerneja Lorencija in Branka Jordana, vzljubil angažirano in eksperimentalno gledališče; umetnost, ki raziskuje, preizprašuje in oblikuje močna stališča do sveta. Zato ni čudno, da se je navdušil nad družbenopolitičnim teatrom Slovenskega mladinskega gledališča, ki ga je nato leta 2023, na njegovo neizmerno srečo, povabilo v svoj igralski ansambel.

Vmes pa je prišlo zavedanje, da je mogoče telo in gib ozaveščati kot zelo močno izrazno sredstvo. Profesorica Tanja Zgonc ga je navdušila za japonski ples buto, ki zahteva visoko stopnjo psihofizične pripravljenosti ter absolutno prisotnost. Na magistrskem študiju umetnosti giba je z dramaturgom Nikom Žnidaršičem in drugimi sodelavci začel snovati magistrski projekt Agmisterij, ki je bil poleg simbolne prelomnice prehoda v odraslost zanj mejnik tudi v profesionalnem vidiku, saj mu je med drugim prinesel Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani ter nominacijo za najboljšo uprizoritev leta po mnenju Društva gledaliških kritikov in teatrologov.

Srečen je, da ima v Mladinskem za seboj sezono in predstave, ki ga izpolnjujejo. Od Angelov v Ameriki v režiji Nine Rajić Kranjac (ta bo ponovno na sporedu junija!) do 1974 režiserja Tomija Janežiča, ki je nastala v koprodukciji z evropsko prestolnico kulture GO! 2025. Od 16. maja pa ga bo mogoče videti še v avtorski predstavi priznanega režiserja Oliverja Frljića Inkubator, ki se dotika tudi brutalne resničnosti otrok v Gazi. Gre za diametralno različne teme, poetike in pristope, ki ga vsakič znova izzovejo, da se kot igralec in kot človek razvija v izrazu in stališču do sveta.

Svojo vsestranskost izkazuje tudi v projektih zunaj matičnega odra. V tandemu z igralko Gajo Filač vsako sobotno jutro mlajše gledalce razveseljuje v priljubljeni oddaji Krompir. Je tudi član mladega in prodornega gledališkega kolektiva Počemučka, ki ga poleg njega sestavljajo še Filip Mramor, Domen Novak in Aljoša Lovrić Krapež. Precej pozornosti so vzbudili že s svojo prvo profesionalno, večkrat nagrajeno predstavo Under Construction, udarno pa so začeli tudi letošnje leto z uprizoritvijo 150bpm, ki je v ospredje postavila čutno doživetje. Prav delovanje v tem kolektivu mu je pomenilo pomemben temelj, odskočno desko, ki ga je opogumila za lastno avtorsko ustvarjanje.

Igralec, ki pribežališče najraje poišče v samoti narave, neprecenljivi del svojega poklica vidi v procesih, ki terjajo radovednost, odprtost in pripravljenost na učenje. Vsaka vloga prinaša nova vprašanja in spoznanja. Vsak nov projekt je vstop v drug svet, ki ga brez tega poklica morda nikoli ne bi raziskal. »Igralski poklic te stalno drži budnega,« pravi. »Nenehno opazuješ, reflektiraš, razmišljaš – o svetu, o ljudeh, o sebi. Malo je poklicev, kjer imaš priložnost tako pogosto menjavati perspektive in hkrati graditi svoje lastno razumevanje sveta.«