Frančiškovo slovo

Zdaj, ko se je poslovil papež Frančišek in ko se bo za vatikanskimi zidovi začelo iskanje njegovega naslednika – ta bo ali reformist, človek, ki bo nadaljeval po Frančiškovi poti, ali revolucionar, torej tisti, ki bo stopil dlje, kot je zmogel pokojni papež, ali pa reakcionar, človek, ki bo cerkev na prepihu poskušal vrniti v stare dobre tirnice predvidljivega konservatizma v nauku in podobi –, se lahko vprašamo, kje se je Frančiškov pontifikat zataknil.

Frančišek je s preprostostjo, karizmo, zavzemanjem za uboge in kritiziranjem napuha vseh vrst, v prvih letih pontifikata pomenil veliko novost, zbudil je upanje na drugačno cerkev, pri čemer so mu kritiki radi navrgli, da je »rdeči papež«. Govoril je o ljubezni, o nepotrebnem bogatenju, o izkoriščevalskem kapitalizmu, o izkoriščanju narave, o miru. Nič kaj oportunističen ni bil. Tudi ko so drugi katoliški očetje sumničavo gledali na migrante, ki naj bi pomenili grožnjo za Evropo in njeno tradicijo, se je zavzel zanje in v njih prepoznal ljudi, ne pa barbarsko hordo, ki kani uničiti civilizacijo. In ko so drugi katoliški očetje vili roke zaradi malenkostnih sprememb pravil ob prejemanju evharistije ali ob blagoslovu ponovno poročenih katoličanov, je Frančišek odpiral cerkev.

Toda le do neke stopnje, manj, kot bi si verjetno želel sam.

Ko je tako pokazal razumevanje za zveze istospolno usmerjenih, ko je omenil, da celibat ni verska dogma, ampak cerkvena disciplina, ko je samo pomislil, da bi lahko ženske v katoliški cerkvi postale vsaj neposvečene diakonise, pri čemer je doktrinarno vztrajal pri tem, da ženske ne morejo postati duhovnice, se je zbudil tradicionalni del cerkve. Ne sicer samo ta, na drugi strani je Nemška škofovska konferenca od papeža zahtevala še veliko več. In ravno na tej točki, v času groženj s shizmo, se je Frančišek ustavil. Njegova sinoda o sinodalnosti je bila za liberalni del cerkve razočaranje, razen splošnih trditev in splošnih zavez ni prinesla ničesar prelomnega.

Je torej papežu Frančišku na pol poti zmanjkalo moči, je opešal? V resnici ni. Še letos marca je tako rekoč iz bolniške postelje za predsednico papeške komisije za mestno državo Vatikan in predsednico governatorata imenoval sestro Raffaello Petrini.

Papež Frančišek je bil eden redkih liberalnih papežev v zadnjih stotih letih. Razmeroma liberalna sta bila samo on in Janez XXIII., ki je sklical drugi vatikanski koncil. Preostali so se raje spogledovali s srednjim vekom, še posebno tako čaščeni Janez Pavel II., papež, ki naj bi bil zrušil komunizem, a je hkrati nasprotoval kontracepciji in kakršnikoli večji vlogi žensk v cerkvi, če zanikanja pedofilskih škandalov in kulture prikrivanja niti ne omenjamo.

Kardinali lahko med konklavom lobirajo za ene ali za druge, lahko se gredo politične igre in prigovarjanje, a dejstvu, da živimo v svetu vojn in nasilja, v svetu desničarskega populizma in zanikanja podnebnih sprememb, se ne bodo mogli izogniti. Lahko gredo po Frančiškovi poti naprej, počasi, vztrajno, lahko pa se obrnejo in gredo strumno in pogumno nazaj v srednji vek. Ni težko napovedati, kaj bi se v tem primeru zgodilo s tistimi katoličani, ki si želijo sodobnejše cerkve.

Na koncu si postavimo retorično vprašanje: si bo 135 kardinalov, večina izmed njih prihaja iz Evrope, upalo izbrati novega papeža, ki bo po Frančiškovem zgledu Trumpu zabrusil, da človek, ki razmišlja o gradnji zidov, ne pa mostov, ni kristjan?