Keiko Miyazaki / Vizualna umetnica, ki razmišlja o vplivu kapitalizma na naše intimne odnose

V prostorih ljubljanske galerije Vžigalica te dni lahko opazimo veliko peščeno uro brez dna, iz katere na tla odteka pesek. Pa videoprojekcijo umetnice, ki si z agresivnim stresanjem glave z obraza poskuša spraviti pomlajevalno masko za obraz. Blagemu neprijetnemu občutku, ki nas ob tem preveva, svoje pridoda še stena z animirano projekcijo para, ki se žene po tekalnem kolesu za glodalce, le da je to sestavljeno iz položnic. Par ima na glavi poveznjeni nakupovalni vrečki. Prav tako pari v različnih pozah, ki so pravzaprav s 3D-tehniko natisnjene drobne figurice, razprostrte po prostoru. Gre za razstavo Ljubezen ne plačuje najemnine v Celju živeče japonske umetnice Keiko Miyazaki (1978), ki bo na ogled še do nedelje, 11. maja, in v središče postavlja ljubezen v času poznega kapitalizma in pritiske starizma.

»Pogosto odraščamo z mislijo, da je ljubezen dovolj. Če so čustva pristna, se bo vse drugo že uredilo. Toda v resnici ljubezen ne prinaša denarja in ne ščiti pred izčrpanostjo vsakdanjega življenja,« razmišlja umetnica. Besedna zveza iz naslova pravzaprav izhaja iz resničnega pogovora z njenim partnerjem. »Nekega dne jo je izrekel mimogrede med pogovorom, toda pristala je s težo. Ta stavek mi je ostal v spominu in me pripeljal do širšega razmisleka o tem, kako ekonomski sistemi oblikujejo intimo, kako obremenitve in pritiski po nenehni produktivnosti vplivajo na ljubezen.« Obenem se je, ko je vstopila v štirideseta leta, začela počutiti vse bolj nevidno. Opazila je, da je družba ne dojema več enako. Da so ženske po določenem letu vse bolj potisnjene na obrobje in da vizualno kulturo še vedno oblikuje predvsem marketing, tisto, kar se prodaja – kar pa je ponavadi podoba mladosti. »Tudi proces staranja je, kadar je že prikazan, upodobljen zelo rafinirano in spolirano. In ko smo nenehno obkrožene s takimi podobami, to precej oblikuje naš pogled na to, kaj je zaželeno.«

Keiko Miyazaki prihaja iz japonskega Ehimeja, majhnega industrijskega mesta, kjer so se »ljudje skozi svoja življenja prebijali kot stroji. Ni bilo veliko preizpraševanja – preprosto so sprejeli vlogo, ki jim je bila dodeljena. Delali so, prišli domov in to vsakič ponovili.« Ko sta bila starša v službi, je z bratom pogosto obiskala hišo starih staršev. Dedek je bil učitelj kaligrafije, babica pa je prirejala čajne obrede. Ti trenutki z njima so bili drugačni, občutila jih je kot premor od rutine vsakdana. »Prvič sem začutila nekaj, kar zdaj razumem kot kulturo,« pravi.

Pri desetih je zmagala na šolskem slikarskem tekmovanju in za nagrado prejela skicirko in komplet markerjev Posca, ki jih je občudovala kot najimenitnejšo dragocenost. To je bil začetek njene poti v umetnost. Lokalna umetniška šola, ki jo je začela obiskovati, je bila z vlakom v vsako smer oddaljena dve uri, tako da se je domov vračala šele opolnoči, a je to ni motilo. Eden njenih profesorjev ji je lepega dne rekel, da če želi postati umetnica, mora v tujino. »To sem si vzela k srcu. Hkrati sem si želela videti Evropo – hotela sem občutiti, kako ljudje živijo, kako gledajo umetnost.«

Najprej se je odpravila v Anglijo, kjer je magistrirala iz umetnosti na Northumbria University, nato se je vključila še v enoletni program izmenjave, kjer je dva semestra preživela v Ljubljani in enega v poljskem Krakovu. Ljubljana je nanjo naredila močan vtis. Spominja se, da je z vlakom prispela na železniško postajo in na njeno presenečenje je bilo po tleh posutega še nekaj snega. To se ji je zdelo nenavadno za april. »Mesto je bilo umirjeno in neznano, ljudje so bili prijazni in gostoljubni, vendar je bilo v zraku nekaj, kar mi je dajalo prostor dihati. Takrat še nisem imela besed za to, zdaj pa se mi zdi, da je bil ta občutek pomemben del tega, zakaj sem na koncu ostala.« Nazadnje se je ustalila v Celju, kjer je našla svojo skupnost, pomemben del katere so tudi tamkajšnji umetniki. Ta medsebojna podpora ji pomeni veliko.

Njeno delo se pogosto začne z nečim majhnim – predmetom, stavkom ali občutkom, to izhodišče pa nato preraste v neizrečene družbene pritiske. »Te plasti napetosti med osebnim in političnim poskušam pustiti, da najdejo svojo obliko v mediju, ki jim najbolj ustreza. Materiali so različni, vendar jih vidim kot del istega pogovora. Nečesa, kar ni vidno, a se vseeno čuti. Tam se pogosto začne moje delo.«