Končno delavske pravice za migrante

»Vsak dan trdo delamo, prispevamo k družbi in plačujemo davke. Mi smo tisti, ki skrbimo za polne police v nakupovalnih središčih, mi smo tisti, ki čistimo javne prostore, mi smo tisti, ki pripravljamo in dostavljamo hrano, mi smo tisti, ki vzdržujemo hotele in restavracije. To delo z veseljem opravljamo, toda ali nam v zameno ne pripada nekaj osnovnega spoštovanja?« Tako je oktobra 2023 na manjšem shodu za delavske pravice prosilcev za azil pred državnim zborom javnost in politiko spraševal Arinze Bauldwin Anumuduihe iz Nigerije. Šlo je za shod pod geslom »Smo delavci, ne kriminalci«, namenjen opozarjanju na krivično dejansko stanje, v kakršnem številni tujci danes živijo v Sloveniji.

Večinoma se namreč prosilci za azil takoj, ko dobijo to možnost, zaposlijo in delajo. Potem pa država, ko po letu ali dveh azilni postopek najpogosteje negativno zaključi, zoper njih začne postopek »deportacije« v državo izvora, »vrnitve« v kako drugo evropsko državo ali pa jih z odvzemom pravne podlage za prebivanje sili, da sami zapustijo Slovenijo. Tako je, čeprav so hkrati delavci kot vsi drugi tuji delavci, ki imajo vsaj formalno vsaj osnovne pravice. Bo po novem drugače?

Tedaj je protestnike obiskal državni sekretar na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Dan Juvan (Levica), izrekel podporo njihovim prizadevanjem in dejal: »Na tem mestu pozivam ostale politične stranke in pa ostale resorje, predvsem ministrstvo za notranje zadeve, naj prisluhne prošnji teh ljudi in jim omogoči normalno delo, življenje in bivanje v Sloveniji.« To se zdaj, dobro leto in pol kasneje, dejansko ureja. Državni zbor na pobudo vlade in ministrstva za notranje zadeve spreminja zakon o tujcih. V njem je več novosti, ki vsaj malo izboljšujejo sicer zelo neprijazno urejen (delovnopravni) položaj prosilcev za azil oziroma migrantov. Med njimi je zanje gotovo najpomembnejša tista, ki določa pravico zaprositi za enotno dovoljenje za delo in prebivanje. Za pravico torej, da si v Sloveniji (vsaj začasno) uredijo pravno podlago za bivanje.

V petek sprejeta novela zakona o tujcih določa, da lahko prosilci za mednarodno zaščito ter prosilci, katerih prošnja je bila zavrnjena, zaprosijo za enotno dovoljenje za prebivanje in delo. Seveda pod določenimi pogoji. Za dovoljenje lahko zaprosijo le za namen zaposlitve in le, če v Sloveniji že delajo. Prvi pogoj je, da tak tujec v Sloveniji že vsaj tri mesece dela in seveda ne na črno, saj je pogoj, da je že »vključen v obvezna socialna zavarovanja na podlagi zaposlitve v skladu z zakonom, ki ureja mednarodno zaščito«.

Bolje ko so urejene (delovnopravne) pravice in več ko je priložnosti za delo, nižja je stopnja kriminalitete.

Poleg tega prosilec ne sme biti pravnomočno obsojen »zaradi kaznivega dejanja, za katero je mogoče izreči zaporno kazen, daljšo od treh let«. Upravni organi pa bodo preverili tudi, ali niso morda podani kaki drugi »razlogi za zavrnitev izdaje posamezne vrste prvega enotnega dovoljenja za namen zaposlitve, določeni s tem zakonom«. Hkrati je sicer tudi določeno, da se ob izdaji enotnega dovoljenja ustavi postopek odločanja o mednarodni zaščiti, če prej še ni bil pravnomočno končan. Enotno dovoljenje za prebivanje in delo, ki se izdaja za največ leto dni, omogoča status, ki je le začasen in manj gotov od statusa begunca. A teh statusov Slovenija prizna le za vzorec. Poleg tega se pravni status za prebivanje, pridobljen na podlagi zaposlitve, lahko z leti izboljša in spremeni v trajnejšega in nekoliko stabilnejšega.

A eno je zakonodaja, ki formalno tej kategoriji tujcev (če so v Sloveniji že v delovnem razmerju) daje pravico do legalizacije statusa na podlagi dela. Odločanje o teh prošnjah pa bo, kot doslej, zgodba zase in šele čas bo pokazal, kako (ne)restriktivno si bodo upravni organi razlagali postavljene pogoje. Sistem obravnave tujih delavcev in tujcev nasploh pred državnimi organi ne navdaja z optimizmom. Možnost legalizacije pravnega statusa na podlagi zaposlitve so prosilci za azil že imeli kratek čas v drugi polovici lanskega leta. Vključena je bila v interventni zakon o upravnih enotah ali s polnim imenom »zakon o ukrepih za optimizacijo določenih postopkov na upravnih enotah«, ki je bil sprejet julija lani. Imeli so jo res le dobra dva meseca, saj je del zakona, ki je to omogočal, nehal veljati že 30. septembra lani. V tem prekratkem času je vlogo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo uspelo vložiti 12 prosilcem za azil, odobreni pa sta bili le dve, pri čemer je nekaj postopkov zaradi nenehnih zahtev po dopolnitvi vlog še danes odprtih.

Tudi Miha Blažič iz Ambasade Rog se na podlagi izkušenj iz konkretnih postopkov tujcev pred upravnimi organi sprašuje, kako bo to potem res videti. A hkrati je vesel dobrodošle novosti, k sprejetju katere so oblastem pravzaprav več let prigovarjali ravno nevladniki: »To se nam zdi prava pot, da lahko vsaj tisti prosilci za azil, ki so zaposleni, uveljavljajo nekatere pravice iz te zaposlitve.« Tudi predsednica parlamentarnega odbora za notranje zadeve iz Gibanja Svoboda Tereza Novak meni, da gre za pomemben korak naprej in da je s tem država »opravila pomembno delo, kar se tiče odnosa do ljudi, ki so prišli k nam in tu delajo in soustvarjajo našo državo in prispevajo v naše skupno dobro. Prav je, da jim damo priložnost, da tu nadaljujejo delo, te delavce pa ne nazadnje tudi potrebujemo. Teh ljudi verjetno niti ne bo prav veliko, a za tiste, ki so sprejeli Slovenijo in so pripravljeni sodelovati, je prav, da jim to omogočimo.«

Vsekakor gre za potezo vlade in koalicijske večine v državnem zboru, ki pomeni vsaj začetek izenačevanja osnovnih pravic različnih tujih delavcev v Sloveniji, saj res ne bi smelo biti pomembno, od kod prihajajo tuji delavci, dokler v enakem obsegu opravljajo delo in prispevajo k družbi. A ker že slišimo, da bodo na ureditev leteli različni ugovori ksenofobnejšega dela družbe, je treba poudariti, da temu pravzaprav ne nasprotuje nihče. Naklonjenost so izrazili delodajalci in sindikati ter celo na ministrstvu za notranje zadeve, kjer sicer ves čas poudarjajo predvsem varnostne vidike in tudi nasploh še najtežje sprejmejo ali pripravijo kako olajšavo za tujce.

Urejeni statusi in pravne podlage za bivanje ter zaposlitev so pravzaprav najboljše, če ne celo edino pravo jamstvo za varnost. Stopnja kriminalitete je vedno najbolj povezana prav s socialno sliko na nekem območju ali v neki skupini ljudi. Za nedvoumen prikaz tega ni treba daleč, le v jugovzhodno Slovenijo. Tam se ta povezava iz leta v leto že desetletja kaže pri (brezposelni) romski manjšini. Prosilci za azil so donedavnega pri nas lahko začeli delati šele devet mesecev po vložitvi prošnje, potem je sedanja vlada pred dvema letoma ta rok skrajšala na nekoliko bolj človeške tri mesece čakanja. Še največjo težavo zato zdaj povzročajo razmere, v katerih se znajde tistih nekaj tujcev, ki jih po več letih življenja (in dela) v Sloveniji doleti negativno zaključen azilni postopek. Njihovo »novo življenje« se tako v bistvu konča kmalu po tem, ko se je komaj dobro začelo.

Postopek odločanja o prošnji za azil bo za prosilca, ki si bo status uredil na podlagi zaposlitve, ustavljen.

Zdaj vsaj formalno država daje priložnost, da si prosilci za azil, ki so v Sloveniji zaposleni, uredijo pravno podlago za bivanje in delo v državi. To pomeni, da se bodo pripadniki te skupine tujcev na ozemlju Slovenije manjkrat znašli v brezpravnem položaju, ki seveda ne omogoča zaposlitve. In to pomeni, da se bo zmanjševala potreba po poulični kriminaliteti, namenjeni preživetju, kajti velika večina kriminalitete, ki jo zagreši migrantska populacija, je take.

Nova ureditev, ki je v prvi vrsti pravičnejša, bi zato morala veseliti tudi del javnosti, ki na migracije gleda z nezaupanjem. Migracije so del evropske stvarnosti, navsezadnje Evropa (in tudi Slovenija) potrebuje delavce, predvsem za najtežja in najslabše plačana dela, ki jih očitno noče več opravljati nihče drug kot tujci. Zato so gotovo najboljša rešitev čim bolj urejene (delavske) pravice in s tem čim boljša kakovost življenja za vse. Tudi za tujce.