Predlog zakona o medicinski rabi konoplje ne prinaša ustreznih rešitev

Predlog zakona o konoplji, ki je natrpan s spodrsljaji in pomanjkljivostmi, je bil, ironično, vložen ravno na dan, ko je v Ljubljani potekal Marihuana marš, tradicionalni shod za legalizacijo marihuane. Cilj shoda je, kot pravijo organizatorji, »protest proti nesmiselni prohibiciji«, predlog zakona pa v veliki meri zaznamujejo ravno naplavine prohibicionistične propagande, ki trdovratno vztraja v našem birokratskem sistemu.

Predlog je bil vložen slabo leto po posvetovalnem referendumu z dvema vprašanjema, ki sta se nanašali na konopljo. Nekaj manj kot 67 odstotkov volivcev je bilo naklonjenih legalizaciji pridelave, prometa in uporabi konoplje v medicinske namene, precej manj, okoli 51 odstotkov volivcev, pa je glasovalo za legalizacijo gojenja in posedovanja konoplje za omejeno osebno rabo.

Trenutni predlog zakona ureja zgolj medicinsko rabo konoplje, vendar je zastavljen brez posluha za paciente. Krivičen je tudi do kmetovalcev, prav tako pa gre za še eno v vrsti političnih zdrah, ki razdvajajo koalicijo. Predloga zakona, ki sta ga vložili stranki Levica in Gibanje Svoboda, stranka Socialni demokrati (SD) namreč ne odobrava, zato tudi ni prispevala podpisov k zakonu. Poslanci SD so namreč prepričani, da predlagani zakon ni v skladu z voljo referenduma, med drugim zato, ker »ohranja bistvene terminološke in vsebinske neskladnosti z Enotno konvencijo o mamilih«, ker »omejuje pogoje za pridelavo konoplje v kmetijstvu« in ker »vzpostavlja ozki oligopol na področju gojenja učinkovin za farmacijo«. Stranka SD je opozorila tudi na dejstvo, da zakon ignorira dve pomembni spremembi, ki sta bili v času referenduma izrecno dogovorjeni: umik navedbe konoplje s seznama prepovedanih drog in odpravo nesorazmerno visokih kazni za nepooblaščeno medicinsko uporabo.

Tu gre spomniti na nekaj konkretnih, skrb zbujajočih posledic kazenskega pregona rabe konoplje, s katerimi se spopadajo prav tisti, ki jo najbolj potrebujejo. Pacienti, ki imajo od konoplje izredne koristi, nad rabo pogosto obupajo, saj jih je nenehno strah, da jih bo kdo zasačil. Ta strah je popolnoma upravičen že zaradi srhljivih zgodb o nočnih vdorih policistov na domove pacientov. Če med hišno preiskavo najdejo kanabinoide v takšni ali drugačni obliki, hudo bolnega človeka odvlečejo v pripor. To gre lahko v tako barbarske skrajnosti, kot je kazenski pregon 84-letne gospe z revmatoidnim artritisom, ki je na vrtu posadila eno rastlino CBD, ali pa denimo preiskava 70-letnega onkološkega bolnika, ki je zaradi grobosti preiskovalcev pripeljala do njegove smrti in živčnega zloma njegove žene.

Predlog zakona o konoplji razdvaja koalicijo: vložili sta ga stranki Levica in Gibanje Svoboda, stranka Socialni demokrati (SD) pa ga ne odobrava, zato tudi ni prispevala sopodpisov k zakonu.

Skratka, trenutna zakonodaja, ki ureja rabo konoplje, ni zgolj zastarela, temveč tudi škodljiva in nehumana. V praksi to pomeni, da so bolniki, ki iščejo olajšanje pri kroničnih boleznih, pogosto obravnavani kot kriminalci, in sicer zgolj zato, ker si želijo dostojnega življenja brez bolečin. Predlog zakona se kljub nekaterim pozitivnim nameram zdi predvsem površinsko zasnovan politični manever, ki želi zadostiti formalnostim, a se ne trudi rešiti jedra problema, saj ne upošteva sodobnih znanstvenih smernic glede varnosti in učinkovitosti konoplje, prav tako pa ignorira mnenja stroke in vzpostavlja prakso centraliziranega nadzora, ki bo koristil predvsem peščici izbranih.

Kot v pogovoru za Mladino pravi Dušan Nolimal, specialist javnega zdravja, ki se v raziskovalnem delu osredotoča na etična in družbena vprašanja, povezana z rabo konoplje, »zakon v praksi ignorira realne potrebe bolnikov, malih proizvajalcev in lokalnih skupnosti«. Med drugim opozori na etične dileme glede individualnih pravic, kot je dostop: v predlogu zakona prepoznava denimo odsotnost »varovalk za socialno šibke in bolnike brez dostopa do recepta ali finančnih sredstev«, prav tako pa opozori, da predlog zakona ne rešuje težave »kriminalizacije bolnikov in posameznikov, ki se samozdravijo«. V tem prepoznava tudi neskladje z mednarodno prakso: »Evropska sodišča že priznavajo, da bolnik sme gojiti konopljo za osebno uporabo, če druge terapevtske možnosti niso učinkovite ali dostopne,« poudari. In doda: »Etika zdravljenja temelji na pravici do dostojanstva, nediskriminacije in dostopu do terapij, česar predlog zakona ne zagotavlja v praksi, kljub deklarirani legalizaciji.«

Mikrobiologinja in doktorica biomedicine Tanja Bagar, vodilna strokovnjakinja za medicinsko rabo konoplje, ob razmišljanju o vloženem predlogu zakona sicer priznava tudi resen napredek: »S tem predlogom je končno priznano, da konoplja je zdravilo in da kanabinoidi spadajo med učinkovine, ki imajo medicinski potencial,« pravi. Sočasno pa opozarja, da je »trenutni predlog zakona pomanjkljiv in ne prinaša ustreznih rešitev«.

Prepričana je, da je trenuten predlog zakona potreben res temeljitih popravkov, ki morajo v prvi vrsti slediti potrebam bolnikov in omogočiti trajnosten razvoj te pomembne panoge. Zakon je namreč po njenem mnenju krivičen predvsem do tistih, za katere naj bi skrbel, torej do pacientov: »Za tiste, ki ne bodo dobili predpisanega recepta in se bodo kot doslej posluževali samozdravljenja, bodisi z vzgojo za lastne potrebe bodisi prek črnega trga, so predvidene nesorazmerne kazni v primerjavi z obstoječo sodno prakso,« pravi. In doda: »To v praksi pomeni kriminalizacijo bolnikov in nespoštovanje človekovih pravic.«

Prav tako je zakon v trenutni obliki krivičen do kmetovalcev. Tanja Bagar opozori, da jim bo namreč onemogočena prodaja konopljinih produktov, kot so semena, vlakna, kapljice CBD, listi in cvetovi za čaj z manj kot 0,3 odstotka THC, »kar je pomembna dejavnost mnogo malih kmetov in pomembno razvojno področje v Evropski uniji, denimo za razvoj nizkoogljičnih gradbenih materialov«, poudari znanstvenica. Opozori tudi na dejstvo, da bo po trenutnem predlogu zakona kaznivo celo posedovanje industrijske konoplje z manj kot 0,3 odstotka učinkovine THC.

Ob dejstvu, da predlog zakona zaznamujeta neustrezna terminologija ter neusklajenost z enotno konvencijo o mamilih in seznamom skupin prepovedanih drog, Tanja Bagar opozarja tudi na spornost tega, da je kot pristojen organ določena Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP), ki je v preteklih letih jasno izražala zavračanje uporabe konoplje v medicini. »Zdaj je to organ, ki izdaja in odvzema dovoljenja za proizvodnjo in promet s konopljo za medicinske namene ter ima še mnogo pristojnosti,« opozarja znanstvenica. In doda: »Zakon prav tako ne upošteva dejstva, da zdravniki in zdravstveno osebje trenutno nimajo ustreznega znanja o predpisovanju, ustreznih indikacijah in interakcijah z zdravili.«

Zakon je zastavljen brez posluha za paciente, krivičen je tudi do kmetovalcev, pod pretvezo regulacije pa vzpostavlja oligopol na področju gojenja.

S tem se strinja tudi Dušan Nolimal, ki je prepričan, da zakon zgolj na papirju uvaja odprt sistem licenciranja, v resnici pa ustvarja nevidni monopol, saj vse vzvode nadzora in regulacije centralizira v ustanovah, kot so ministrstvo za zdravje, JAZMP in Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), torej »institucijah, ki že danes ne slovijo po hitrosti, dostopnosti ali preglednosti svojega delovanja«, pravi Nolimal. Ob tem opozori, da Zakon o konoplji v trenutni obliki ne pomeni zmage za bolnike, kmete ali znanost: »Pomeni zmago za administracijo MZ, JAZMP in NIJZ ter korporativne lobije, ki si želijo popoln nadzor nad dobičkonosnim trgom,« pravi. In doda: »Če dovolimo, da tak zakon postane resničnost, s tem legaliziramo oligopolno ureditev pod pretvezo regulacije.«

Pri celotni zadevi je morda najbolj nenavadno, kako netransparenten je bil proces priprave zakona. »Veliko skrivnosti je bilo glede tega, kdo je sploh vključen v skupino, ki je pripravljala ta predlog,« opozori Tanja Bagar. »Pri kompleksni temi, ki res terja poglobljeno razumevanje zgodovine prepovedi te rastline in tudi zgodovino njene uporabe v medicini, pa medresorsko urejanje pridelave, trga, predpisovanja, indikacij, kontraindikacij in interakcij z zdravili, bi mislila, da bodo želeli vključiti čim več strokovnjakov.« Dušan Nolimal ob tem opozarja, da je bil »zakon, sodeč po procesu sprejema in vsebini, očitno oblikovan v sodelovanju s tesnimi interesnimi krogi – in to predvsem za interes korporativnih akterjev«. Prepričan je namreč, da »zakon, ki bi moral biti orodje za demokratizacijo dostopa do naravne terapije, omogoča predvsem infrastrukturo za birokratski in korporativni nadzor«.