Ustavni sodniki so se odrekli svoji pristojnosti 

Tudi kdor površno spremlja delo ustavnega sodišča, ve, da to ne presoja le o pomembnih ustavnopravnih vprašanjih in o skladnosti zakonodaje z ustavo, ampak prav tako o (pogosto trivialnih) odlokih in različnih občinskih aktih. To pač predvideva leta 1991 sprejeta ustava. Razprava, kako naj bi to nalogo opravljalo kako primernejše (in ažurnejše) sodišče, teče že desetletja. Zdaj pa so se ustavni sodnice in sodniki temu delu preprosto odrekli.

Na hitro je to videti, kot da želijo najvišji sodni funkcionarji skladno z lastnim dolgoletnim ravnanjem dodatno omejiti dostop do ustavnega sodišča in se celo izogniti eni izmed ustavno predpisanih nalog. A za to odločitvijo stojijo nekateri verodostojni razlogi in bi lahko koristila še komu drugemu, ne samo ustavnim sodnikom – recimo pritožnikom, ki pred najvišjim sodiščem iščejo pravico zase, pa tudi občinam. Zakaj?

Za začetek nekaj podatkov. Iz zadnjega letnega poročila ustavnega sodišča, tistega za leto 2023, je razvidno, da je bilo med vsemi zadevami kar neverjetnih 49,7 odstotka presoj aktov lokalnih skupnosti – presoj kategorizacij občinskih cest, raznoraznih prostorskih načrtov, namembnosti zemljišč, poimenovanj ulic in podobno. Državni zbor je sicer z zakonom o urejanju prostora pomemben del teh »lokalnih« pristojnosti ustavnega sodišča že dvakrat zaupal upravnemu sodišču. Obakrat je zakon romal na ustavno sodišče in ustavni sodnice in sodniki so prvič, januarja 2022, presodili, da je to njim lastna ustavna pristojnost. Ker je. Tokrat so se znašli pred istim vprašanjem, a so ravnali drugače, pravzaprav nasprotno.

Gre za vprašanje odločanja o zakonitosti državnih prostorskih načrtov, državnih prostorskih ureditvenih načrtov, občinskih prostorskih načrtov, občinskih podrobnih prostorskih načrtov in temu sorodnih pravnih aktov. V praksi torej predvsem za presojo zakonitosti sprememb namembnosti zemljišč in tako imenovanih celostnih presoj vplivov na okolje. Predvsem slednje naj bi bilo strokovno in izvedbeno dokaj zapleteno opravilo, za katero je potreben specifično strokovno usposobljen in zelo odziven kader, to pa ustavni sodniki že po naravi in tudi kot kolegijski organ ravno niso.

Ustavno sodišče se je – dokončno – odreklo presoji (občinskih) prostorskih aktov, čeprav je po ustavi to njegova naloga.

Ustavni sodnice in sodniki so sicer tudi tokrat razveljavili ureditev, po kateri je bila pristojnost za odločanje o prostorskih načrtih vseh vrst in oblik z zakonom prenesena na upravno sodišče. Ponovno so odločili, da je ureditev, po kateri bi njihovo delo opravljalo upravno sodišče, neustavna. Ustava to pristojnost jasno dodeljuje ustavnemu sodišču. Tu pa se podobnost s tri leta staro odločitvijo istega sodišča tudi konča. Sodnice in sodniki so sočasno to (neustavno) ureditev pustili v veljavi in s tem odločanje o omenjenih aktih v praksi tudi sami dokončno prepustili rednemu sodstvu. 

Iz odločbe izhaja, da so to storili, ker opozarjajo, da ustavno sodišče ne more biti prvostopenjsko sodišče, na sklepe katerega je poleg tega pritožba mogoča le na Evropsko sodišče za človekove pravice. Pa zato, ker naj ustavni sodnice in sodniki ne bi bili ustrezno usposobljeni za terensko delo in oglede v naravi. Pa zato, ker njihovo odločanje traja predolgo. Na kratko, pravijo, da te naloge prepuščajo rednemu sodstvu, ker jih sami ne morejo opravljati niti toliko zadovoljivo, da bi bilo zagotovljeno učinkovito pravno varstvo, kar je osnovna človekova (ustavna) pravica. Verjetno tudi zato v primerljivih tujih pravnih ureditvah to delo navadno opravlja redno sodstvo.

Kako razumeti precej nenavadno odločitev ustavnega sodišča? Iz njegove odločbe veje neposreden namig, že kar prošnja državnemu zboru, naj vendar že spremeni ustavo. Točneje, naj spremeni 160. člen, ki določa pristojnosti ustavnega sodišča, in odločanje o čim več občinskih pravnih aktih prenese na upravno sodišče. Tega seveda v odločbi ni mogoče prebrati s temi besedami, saj ustavno sodišče nima nobenih pristojnosti za narekovanje ustavnih sprememb. A njegovo sporočilo v tokratni razveljavitvi dela zakona o urejanju prostora je brez dvoma mogoče razumeti le tako.

Kaj pa širša slika? Presoja prostorskih aktov bi v domeni rednega sodstva po novem lahko postala kakovostnejša, predvsem pa ažurnejša storitev. Ustavno sodišče pa bi bilo s tem (in s podobnimi spremembami ustave glede občinskih aktov) zagotovo precej razbremenjeno. S tem bi ustavni sodniki imeli veliko manj izgovorov, zakaj o širše pomembnih družbenih in političnih vprašanjih ne odločajo bolj sproti in ne šele po letu, dveh, štirih ali petih.