Dom kot privilegij

»Mladi smo / čakali, da / nepremičnine / padejo. /Prej se bodo premaknile / in shodile, / kot pa padle. / Eni so plesali, / drugi smo jokali, / tretjim je čas / mineval v / plačevanju / najetih garsonjer, / jaz sem delala / hude kombuče. / … / Kako naj tržim / svoje možgane, / da bom preživela. / Vem, da nič ne vem / in da vse znam.« To je pesem z naslovom Cene iz pesniške zbirke Žilažili, ki jo je lani v samozaložbi izdala pronicljiva pesnica, igralka in performerka Anja Novak - Anjuta. Z njenimi verzi se danes lahko poistoveti marsikdo. Pesem pa je tudi eden izmed dokazov, da so bremena bivanjske krize pri nas v zadnjih nekaj letih prodrla že v vse pore umetnosti – od poezije do proze in gledališča.

Slovenska ustava v svojem 78. členu določa, da »država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje«. V resnici pa država te možnosti desetletja ni ustvarjala. Celovite stanovanjske politike se je zares lotila šele sedanja vlada, njene predhodnice pa so stanovanjsko problematiko praviloma prepuščale trgu, čeprav so razmere pred njihovimi očmi postajale nevzdržne. Potrebe po stanovanjih so nenehno rasle in posledično tudi cene nepremičnin. Novih neprofitnih najemnih stanovanj pa skorajda ni bilo. Prav tako ne študentskih domov in domov za ostarele. Kaj šele, da bi sprejeli pravičnejše obdavčitve nepremičninskih mogotcev, ukrepe za omejitev oddajanja nepremičnin prek spletne platforme Airbnb ali ukrepe, ki bi zamejili rekordne cene najemnin. Stanovanjska kriza je na koncu prizadela vse generacije. Najočitneje pa najmlajše, ki ne le, da o nakupu stanovanja ne morejo niti sanjati, pogosto so jim nedosegljiva tudi najemna stanovanja in sobe.

Tako ni nenavadno, da so se stanovanjski krizi v zadnjih letih posvetili tudi številni umetniki. Najprej zato, ker je med njimi še posebej veliko prekarnih delavcev v ranljivih ekonomskih položajih. Hkrati pa se umetnost že od nekdaj odziva na družbenopolitično realnost in jo kritično obravnava. Ko umetnost začne na neko temo opozarjati, pa to pomeni, da se je nekaj hudo zalomilo. Ko se nekateri vzorci v umetnosti začnejo ponavljati, je že v nebo vpijoče, da ne gre več le za osebne stiske posameznikov, temveč za sistemski problem.

Na veliko bivanjsko krizo v naši prestolnici, najlepšem mestu na svetu, kot ga rad imenuje ljubljanski župan Zoran Janković, je začel že pred nekaj leti opozarjati umetniški kolektiv Kvadratni meter, ki je s serijo domiselnih intervencij v javni prostor opominjal na nemogoče razmere, v katerih smo se znašli zaradi nedostopnosti najemniških stanovanj, gentrifikacije in turistifikacije. Poleti 2021 so na Muzejski ploščadi Metelkova denimo postavili odmevni Spomenik stanovanjski krizi, navidezno betonski monolit, sestavljen iz kubični meter velikih votlih kock kot simbolom pretesnih in predragih najemniških prostorov. V te kocke je bilo mogoče splezati in si tako vsaj za hip izboriti – majceno, utesnjeno, prepišno – lastno sobo.

Zakaj se mora umetnost ukvarjati z vprašanjem pravice do doma, z nečim tako temeljnim in samoumevnim? Ker to ni več samoumevno. In vprašanje je, ali še kdaj bo.

Leto kasneje so članice istega kolektiva razstavne prostore Zavoda za sodobne umetnosti Aksioma v središču Ljubljane preoblekle v stanovanje, ki ga je mogoče najeti prek platforme Airbnb. Za to se niso odločile po naključju, kratkoročno oddajanje stanovanj turistom prek te platforme je namreč pomembno pripomoglo k zmanjšanju števila razpoložljivih najemnih stanovanj za prebivalce mesta in tudi k rasti cen nepremičnin in najemnin. Koalicija sicer v kratkem vendarle napoveduje sprejetje zakona, ki bo tovrstno oddajanje nepremičnin vsaj nekoliko omejilo.

Od razstave Kvadratnega metra mineva že poltretje leto, obiskovalci pa se je še vedno nadvse živo spominjajo. Kako tudi ne, njene avtorice so jih že kmalu po odprtju razstave vrgle na cesto. Ob tem so jim pojasnile, da si razstavo lahko ogledajo le, če razstavni prostor najamejo prek plaforme Airbnb.

Te dni je v Ljubljani na ogled neka druga umetniška razstava, ki se ukvarja tudi z nepremičninsko krizo. Gre za razstavo s povednim naslovom Ljubezen ne plačuje najemnine, pri kateri se v Celju živeča japonska umetnica Keiko Miyazaki (več o njej si lahko preberete v rubriki Portret) ukvarja z vprašanjem, kako ekonomski sistemi vplivajo na naša intimna življenja, na naša partnerstva, tako rekoč na vsako našo odločitev.

Keiko Miyazaki ima sicer za seboj izkušnjo življenja v več različnih državah, kar ji je pomagalo spoznati, kako zelo je naše vsakdanje življenje odvisno od sistema, v katerem živimo. »Na Japonskem in v Združenem kraljestvu sem pogosto čutila, da je sistem le nekaj, v čemer živiš, tako kot na primer vreme. Ljudje so se le redko spraševali o njem,« pravi umetnica. »V Sloveniji pa sem opazila nekaj drugega. V spominu ljudi in v nekaterih delih sistema so še vedno sledi socializma, ki pa se vse bolj odmikajo. Starejše generacije se spominjajo časa večje stabilnosti in socialne podpore, mlajši pa odraščajo z več negotovosti in pritiska, da morajo stvari reševati sami. Sistem se zdi ujet med preteklostjo in prihodnostjo.«

Podobno kot njena razstava uvid v intimna življenja in bivanjske stiske ponuja tudi roman Zajtrk prvakinj, ki ga je pesnica in pisateljica mlajše generacije Liu Zakrajšek lani izdala pri založbi LUD Literatura. Roman, ki je bil nominiran za najboljši literarni prvenec lanskega Slovenskega knjižnega sejma, pripoveduje o triindvajsetletnici, ki se ob študiju primerjalne književnosti (komaj) preživlja s tremi študentskimi službami, pri čemer si utesnjujoče najemniško stanovanje deli s cimrama, Vesno in Pio – vse tri pa se spopadajo z ranljivim eksistenčnim položajem, načetim duševnim zdravjem in podrtimi družinskimi strukturami. Njihove stiske pri tem gradijo širšo sliko o posledicah neurejenega stanovanjskega trga, prekarnosti in izkoriščevalskih delovnih razmerij – skratka, vse pogostejših težav zlasti mlajše generacije, ki iz njihovih življenj izrivajo prostor za sanje in ambicije ter zmožnost osamosvojitve.

Odmevni roman je avtorica v veliki meri spisala med koronskimi zaprtji, ko se je življenje za hip ustavilo; v času, ko je imela priložnost za refleksijo vse bolj brezupne prihodnosti svoje generacije. Nastal je iz jeze zaradi naraščajočih socialnih razlik med mladimi, ki jih vse bolj poglablja neurejen in oderuški najemniški trg, nerednimi in prenizkimi honorarji ter vse višjimi življenjskimi stroški. Iz jeze nad tem, da je imeti urejen in stabilen dom oziroma pogoje bivanja postalo privilegij.

Stanovanjske problematike v formi romana se je lotila tudi Nika Nikolič, sicer psihoterapevtka in psihoanalitičarka, ki je romaneskni prvenec, izdan lani pri Cankarjevi založbi, pomenljivo naslovila Nekadilci brez otrok. Če ste bili tudi sami kdaj prisiljeni brskati za novim začasnim domom po raznih portalih, ki ponujajo najem nepremičnin, vam je ta fraza gotovo še predobro znana. Najbolj zaželena sorta najemnikov so prav nekadilci, najraje mlajši pari brez otrok, pa takšni brez hišnih ljubljenčkov, brez zabav in večernih obiskov ... Veliko pogojev za to, da sploh lahko postaneš kandidat za najem stanovanj, ki so vse manjša in dražja, pogosto celo popolnoma neprimerna za dostojno bivanje. Če temu dodamo še ščepec ksenofobije, homofobije, seksizma, kmalu pridemo do žalostnega dejstva, da za najem stanovanja danes ne zadostuje le dovolj velika plača, pač pa tudi to, ali ustrezamo nekim rigidno zastavljenim kategorijam, ki si jih lahko privoščijo postavljati osebe v poziciji moči in neredko temeljijo tudi na diskriminaciji.

Kaj pa gledališče? Glede na to, da je gledališče vedno znalo zarezati v aktualne družbene razmere, ni presenetljivo, da je stanovanjska kriza postala ena izmed tem, ki je svojo pot našla tudi na oder. Oktobra lani je v prostorih Nove pošte v Ljubljani premierno zaživela avtorska predstava Kje mi živimo prodornega režiserja mlajše generacije Bora Ravbarja, ki je stanovanjsko krizo postavil v samo jedro uprizoritve. Predstavo, ki je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Zavoda Melara (in bo konec maja in junija ponovno na sporedu!), je spodbudil razmislek o vrtoglavem naraščanju cen stanovanj in najemnin, pomanjkanju študentskih postelj, premajhnem številu neprofitnih stanovanj, kreditni nesposobnosti prekarnih delavcev, ob vsem tem pa podatkih o tisočih praznih stanovanjih in vse več luksuznih novogradnjah. Izhajala je tudi iz avtorjevega spoznanja, da je njegova stanovanjska rešitev razmeroma varna in udobna, kar je dandanes, zlasti za njegovo starost (rojen je leta 2000), prav zares nenavadno in neobičajno. A to bi v resnici morala biti temeljna pravica in osnova dostojnega življenja vsakega posameznika.

Bor Ravbar ter dramaturginja in soavtorica koncepta Ula Talija Pollak sta pri snovanju predstave, ki je nastajala v okviru programa Mladinsko_lab, namenjenega ustvarjalcem mlajše generacije in njihovim prvim projektom v institucijah, izhajala iz dokumentarnega gradiva oziroma številnih resničnih zgodb, ki jih je ustvaril brutalen najemniški trg in sta jih našla v medijskih zapisih, na nepremičninskih portalih, v skupinah na družbenih omrežjih, nekatere pa sta doživela tudi sama ali pa njuni sodelavke in sodelavci (v predstavi igra tudi denimo v uvodu omenjena vsestranska ustvarjalka Anja Novak - Anjuta). Prostorsko razgibana uprizoritev, ki nas popelje skozi različna prizorišča in omnibus zgodb posameznic in posameznikov različnih profilov in socialnih ozadij, nam sporoča, da je stanovanjska kriza medgeneracijski problem, ki spravlja v stisko ogromno število mladih, pri tem pa so ranljive (in v tem nevidne) tudi starejše generacije, zlasti tiste zunaj urbanih središč. In da stanovanje dandanes ni več le dom, pač pa sredstvo za pridobivanje in kopičenje premoženja.

Oktobra lani so tudi v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili dramo, ki je umeščena v okvir bivanjske krize. V ospredju drame Radost (na sporedu bo ponovno 6. maja!), ki jo je napisal in režiral Nejc Gazvoda, sta Maša (Klara Kuk), mlada ženska sredi dvajsetih, ki opravlja tri enako nesmiselne službe, in njena sestra Julija (Diana Kolenc), brucka na filofaksu, ki se jima posreči za majhen denar najeti zgornje nadstropje dotrajane hiše v lasti upokojene frizerke Mete (Mirjam Korbar) – pri tem pa v njihova življenja vstopi še Aljoša (Matej Puc), Metin stari prijatelj, ki se je pred leti odpravil v tujino v upanju na boljšo prihodnost. »Zanimale so me sanje, dostojanstvo, svoboda, vse to v medosebnih odnosih. In v Radosti sem o tem govoril skozi stanovanjsko krizo, ki se mi je zdela, da dobro zaobjame vse to, kar nas trenutno muči,« pravi avtor. »Radost govori o svobodi in o tem, da so zaradi specifičnih situacij trenutnega zeitgeista sanje čisto redefinirane glede na prejšnje generacije.« In kaj je danes sploh svoboda? »Svoboda je, da veš, da si nekje varen. Če se lahko tvoja situacija spremeni čez noč, to prinese s sabo negotovost, anksioznost.«

Ko je pisal dramski tekst, je veliko razmišljal o Odiseju in njegovi vrnitvi na Itako. »Takrat se je vrnil v lastno hišo in pobil snubce svoje žene, po dolgi in naporni poti si je meč obrisal v robec ob lastnem kaminu. Zdaj bi moral plačati dodaten strošek najemodajalcu za čiščenje krvi iz tapisona, parkirnega mesta pa sploh ne bi našel, ker je to že dodatnih 150 evrov na mesec. Če bi po letih potovanja sploh še bilo njegovo stanovanje tam ali bi pač naletel na Airbnb. Veliko literarnih del temelji prav na navezavi svoboda – dom. Celoten Čehov pogrne v najemniški družbi. Ni več o čem sanjati, ni se kam vračati. Resnično so bizarni časi.«

Gazvodo v ustvarjalnem procesu zanima tisti trenutek, ko človek izgubi nekaj, kar vsi razumemo – ko izgubi dom. »Kdo bolj načitan od mene bi me lahko popravil, ampak ne verjamem, da je kadarkoli obstajala kultura v zgodovini človeštva, ki ni imela neke oblike doma kot osnovne vrednote, naj so bili še taki nomadi. Zdaj pa ga izgubljamo povsod, vsi smo samo še najemniki vsega v naših življenjih.«

Igralka in performerka Lina Akif, sicer članica igralskega ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, se je obravnave stanovanjske problematike lotila v sedemletnem projektu Čokolina v produkciji zavoda Maska. Gre za projekt, v katerem bo v naslednjih letih poskušala zbrati denar za nakup stanovanja in postati prva temnopolta ženska v Sloveniji, ki si bo sama kupila stanovanje. Po statistiki je v naši državi temnopoltih žensk, ki so lastnice stanovanja, namreč »manj kot pet«, pa še te so stanovanje oziroma hišo kupile skupaj s partnerjem ali so jih podedovale.

Lina Akif je tako začela ustvarjati videoperformanse, ki so od januarja letos dostopni na platformi OnlyFans in se vrtijo okrog stanovanjske problematike, a uporabljajo strategije spolnega dela. Za lažjo predstavo: šepetaje denimo bere Engelsov esej The Housing Question (Stanovanjsko vprašanje) ali pa kot seksi učiteljica predava o Jazbinškovem zakonu, ki je v 90. letih omogočil poceni odkupe dotlej izjemno številnih najemnih stanovanj in tako tudi sam znatno prispeval k današnjim razmeram.

Ideja o tem umetniškem projektu se je Lini Akif porodila pred nekaj leti, ko je kot samozaposlena v kulturi delala pri več projektih hkrati in bila ves čas na robu izgorelosti, pri čemer so se življenjski stroški skokovito podražili, honorarji pa so ostali enaki. »Kljub nenehnemu delu sem si stanovanje delila s cimri in živela od računa do računa,« pravi. »Ta situacija seveda ni unikatna, mnogo je prekarnih delavcev, ki delajo projektno ali imajo pogodbe za določen čas, hkrati pa živijo v najemniških stanovanjih – prav tako za določen čas. To je življenje brez kakršnekoli varnosti in stabilnosti. Tako smo se s prijateljicami pogovarjale, kakšne so sploh možnosti, da si bomo kdaj lahko privoščile svoj lastni dom. Če nisi dedič nepremičnine, če ti pri nakupu ne pomagajo starši ali če nisi zaposlen za nedoločen čas in s tem kreditno sposoben, je to praktično nemogoče.« Sama sicer svoj osebni položaj izboljšuje z zaposlitvijo v javnem sektorju, trdim delom in varčevanjem. A kljub temu so njene možnosti za nakup nepremičnine v naslednjem desetletju po mnenju bank skoraj nične.

Tako se ji je na neki točki zdela edina rešitev platforma OnlyFans, kjer, sodeč po medijskem poročanju, nekatere uporabnice služijo neslutene vsote denarja. Iz tega se je porodila ideja o sedemletnem performativnem projektu, kjer si želi z objavo videovsebin zaslužiti vsaj za aro, saj njene trenutne strategije na neizprosnem stanovanjskem trgu ne učinkujejo.

Opaža tudi, kako bivanjska stiska vpliva na ustvarjanje. »Če si ujet v začarani krog, kjer živiš od honorarja do honorarja, in te še skrbi za streho nad glavo, hodiš na ogromno ogledov za sobe, ki si jih lahko komaj privoščiš, na koncu pa za najemnika niti nisi izbran – saj so tudi ogledi za stanovanja pravzaprav avdicija, na katere pride veliko ljudi –, res težko ustvarjaš. Enostavno ti strah, negotovost in utrujenost vzamejo vso kapaciteto za kreativo,« pravi Lina Akif. »Šele ko se počutiš varnega, si upaš tvegati in si lahko privoščiš napake, ki so na neki način nujne za tvoj ustvarjalni razvoj. Razumem, da obstaja mit o revnih umetnikih, ki umirajo v Cukrarni, ampak leta 2025 živimo v drugačnem svetu.«

Ko umetnost doma ne prikazuje več kot zatočišča in temeljne pravice vsakega človeškega bitja, pač pa kot simbol stiske in negotove prihodnosti, ustvarja jasno sporočilo – da je država odpovedala. Stanovanjska kriza v Sloveniji ni več zgolj ekonomski ali politični problem, postala je kulturni simptom družbene neenakosti.

Hkrati pa se poraja vprašanje: zakaj se mora umetnost sploh ukvarjati z vprašanjem pravice do doma, z nečim tako temeljnim, z nečim, kar bi moralo biti samoumevno? A se mora. Ker četudi je pravica do doma temeljna, že dolgo ni več samoumevna. In kljub trenutnim poizkusom, da bi problematiko pri nas vsaj do neke mere sistemsko uredili, je vprašanje, ali sploh še kdaj bo.