30. 4. 2025 | Mladina 18 | Družba
Na hrvaško-bosanski meji zaplenjena pesniška zbirka slovensko-črnogorskega pisatelja
Kontrabant?
Predsednica republike Nataša Pirc Musar in Budimir Vuković
© Borut Krajnc
To je zgodba o pesniški zbirki, zaplenjeni leta 2025 v Evropi prostega pretoka ljudi, dobrin in misli. Avtor dela je v Sloveniji živeči Črnogorec brez državljanstva, pesniška zbirka nosi naslov Rusko drvo in je že leto dni deponirana v enem izmed skladišč za zaplenjeno tihotapljeno blago v okolici mejnega prehoda Gradiška na severni hrvaško-bosanski meji.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
30. 4. 2025 | Mladina 18 | Družba
Predsednica republike Nataša Pirc Musar in Budimir Vuković
© Borut Krajnc
To je zgodba o pesniški zbirki, zaplenjeni leta 2025 v Evropi prostega pretoka ljudi, dobrin in misli. Avtor dela je v Sloveniji živeči Črnogorec brez državljanstva, pesniška zbirka nosi naslov Rusko drvo in je že leto dni deponirana v enem izmed skladišč za zaplenjeno tihotapljeno blago v okolici mejnega prehoda Gradiška na severni hrvaško-bosanski meji.
Avtor pesniške zbirke je Budimir Vuković, Črnogorec, ki v Sloveniji živi skoraj pol stoletja. V preteklosti je bil monter v jedrski elektrarni v Krškem, avtomehanik, taksist, ulični prodajalec Mladine, po duši pa vedno književnik, poet. Njegovo življenje se je usodno spremenilo leta 1993, ko ga je policija obvestila, da je izbrisan in nima dovoljenja za prebivanje v Sloveniji. Tu je potem kljub temu vztrajal dolga desetletja, saj ni imel kam, ker je eden izmed v Sloveniji redkih apatridov – ljudi brez državljanstva. Zaradi izbrisa je pristal na ulici in opravljal edino delo, ki ga je legalno sploh še lahko – ulično prodajo brezdomskega časopisa Kralji ulice. No, Vukoviću je po poltretjem desetletju brezpravnega bivanja v Sloveniji leta 2018 prek sodišča vendarle uspelo iztožiti dovoljenje za začasno prebivanje in vsaj osnovne potovalne dokumente, da gre lahko brez skrbi tudi čez mejo. Še vedno pa je apatrid.
Tako se je lani ob tem času odpravil na pot, ki jo danes opravi marsikdo, ki želi v samozaložbi izdati knjižno delo, v njegovem primeru tretjo pesniško zbirko, naslovljeno Rusko drvo. Njegov cilj je bila Banjaluka, kjer je tisk tri-, štiri-, tudi petkrat cenejši kot v Sloveniji. Tam so mu natisnili 200 izvodov pesniške zbirke, za kar je plačal 800 evrov, celotno zbirko naložil v prtljažnik avtomobila in se odpravil domov. A že po uri vožnje se je na meji s Hrvaško zgodba hudo zapletla. Policija ga je ustavila in mu zapovedala, naj odpre prtljažnik, kar je Vuković tudi storil in ji pokazal svoje knjige in tudi račun, ki je potrjeval, koliko je plačal zanje. V zameno je prejel kazen 260 evrov, celotno pesniško zbirko pa so mu zaplenili. Čeprav je plačal kazen, čeprav ne gre za kako kaznivo dejanje – in je vprašanje, ali je sploh bil storjen prekršek, saj plačila carine gotovo ne more zahtevati Hrvaška, ki ni končni cilj knjig –, lahko Vuković svoje knjige dobi nazaj, le če jih od države ponovno odkupi.
Dejansko ni storil nič protizakonitega, kaj šele zlonamernega. Le ni dobro poznal svojih pravic, ki mu omogočajo, da tudi te vrste svojo lastnino brez težav iz BiH prepelje v Slovenijo, kjer potem plača nekaj deset evrov carine. Morda pa lahko, če ste podpornik umetnosti, s kakim evrom, dvema ali tremi pomagate priti književniku z roba družbe, kamor so ga nekoč in zdaj spet pahnile oblasti, po letu dni ponovno do svojih knjig. Obrnete se lahko recimo na Amnesty International Slovenije, kamor se je po pomoč obrnil tudi sam.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.