Kdo šraufa glave

Spoštovani gospod Dragan Petrovec.

Naloga novinarjev je odgovorno spremljanje delovanja politike, še posebej v primerih oblikovanja zakonov, ki bodo bistveno vplivali na več sistemov slovenske družbe. Pri tem imate kot državljan seveda vso pravico do svojega mnenja, se pa morate zavedati, da je novinarka v članku citirala mnenje različnih strokovnih združenj iz zdravstva, združenj strokovnjakov specialistov, ki se ukvarjajo z zdravljenjem duševnih motenj in bolezni.

Vaša izjava »na obeh straneh gre za moč in denar« zveni populistično in ne temelji na preverjenih dejstvih, temveč na predsodkih. Zdravstvenih strokovnjakov, specialistov s področja duševnega zdravja, Predlog zakona o psihoterapiji ne ogroža, saj imamo v zdravstvu svoj osnovni poklic in je psihoterapija samo ena od storitev, ki jo nudimo (kadar za to obstaja ustrezna indikacija!) svojim pacientom. Psihoterapija namreč ni odgovor na vse težave in ima, kot vsako zdravljenje, lahko tudi negativne posledice. Še posebej, če jo izvajajo posamezniki, ki za zdravljenje niso usposobljeni, ne vedo, kdaj je indicirana in so usposobljeni samo za eno vrsto terapije (pacient pa morda potrebuje nekaj drugega). Težko je na kratko opisati, kje vse so bistvene pomanjkljivosti Predloga zakona o psihoterapiji, v treh točkah pa so to problem osnovne izobrazbe, problem manka kliničnih izkušenj (od terapevtov Zakon o psihoterapiji ne zahteva nič kliničnih oziroma specialističnih izkušenj, pridobljenih znotraj različnih zdravstvenih sistemov), tretji problem pa so psihoterapevtski pristopi, ki niso utemeljeni na dokazih o varnosti in učinkovitosti.

Ostro nasprotujemo tudi vašemu senzacionalizmu z navajanjem medijsko izpostavljene osebnosti, s katerim skušate podpreti svoje, glede področja psihoterapije - kot tudi sami priznavate, laično mnenje. Prav tako nas čudi, da se v svojem pisanju namesto na argumente naslanjate na govorice in obrekovanja, ki jih ni mogoče preveriti. Pa tudi, gospod Petrovec, če med našimi zdravstvenimi kolegi obstaja kdo, ki uporablja neznanstvene metode – se vam res zdi smiselno problem delovanja posameznega specialista (če predpostavimo, da ta obstaja) reševati z zakonom, ki v zdravstvo vpeljuje še več psevdoznanstvenih metod dela? Dovolite še eno vprašanje. So vaši pogovori z nekim psihiatrom izpred nekaj let kakršenkoli strokovni argument, ko se pogovarjamo o problematiki tega zakona?

Dejstvo je, da je trenutna slovenska vladajoča politika pri uvajanju Zakona o psihoterapiji, ki temeljito posega v zdravstvo, zdravstveno stroko popolnoma prezrla. Še več – Zakon o psihoterapiji ustvarja »novo realnost«, nekakšen vzporedni sistem psevdoznanosti, ker samo na ta način lahko diplomantom zasebnih univerzitetnih programov, diplomantom nesorodnih študijskih smeri, ki so zaključili nekajletno usposabljanja iz »psihoterapije« ter diplomantom Teološke fakultete zagotovi bližnjico do vstopa v vse javne sektorje, od katerih sta najbolj občutljiva šolstvo in zdravstvo. In pri tem ne le da od njih ne zahteva znanj in kompetenc, ki jih zahteva od trenutnih kliničnih specialistov, ampak jih celo opredeljuje kot bolj kompetentne ter jih odvezuje odgovornosti za napake pri zdravljenju!

Politiki v zadnjih tridesetih letih še niso zaščitili poklica psihologa, niso uspeli urediti pooblastil za Zbornico kliničnih psihologov, niso uspeli zagotoviti polno delujočih timov svetovalnih služb v vseh osnovnih šolah. Bodo pa s tem hudo spornim Zakonom o psihoterapiji zdaj rokohitrsko zagotovili psihoterapijo v šolah, psihoterapijo v zdravstvu in tudi Zbornico psihoterapevtov, kjer bodo »terapevti«, ki nimajo kliničnih izkušenj, presojali svoje delo v kliničnem okolju, za katerega se nikoli niso usposabljali. Le kaj bi lahko šlo narobe?

Gospod Petrovec, z vsem spoštovanjem, - če gre za igro moči, Zakon o psihoterapiji jasno kaže, od kod ta moč izvira.

— Mag. Petra Bavčar, predsednica Komisije za pripravništvo Zbornice kliničnih psihologov, mag. Katja Belšak, predsednica Strokovnega sveta Združenja psihoterapevtov Slovenije, dr. Sana Čoderl Dobnik, predsednica Zbornice kliničnih psihologov, Nilvesa Fajić Berginc, specialistka klinične psihologije, dr. Špela Hvalec, predsednica Društva za vedenjsko in kognitivno terapijo Slovenije,Breda Jelen Sobočan, predsednica Združenja psihoterapevtov Slovenije, mag. Dejan Kozel, urednik revije Klip Zbornice kliničnih psihologov, Maja B. Kranjc, članica Častnega razsodišča Zbornice kliničnih psihologov, Sara Leban, vodja Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov Kranj, mag. Nuša Leskovšek Pečak, specialistka klinične psihologije, mag. Sergeja Lombar Bogataj, specialistka klinične psihologije, dr. Polona Matjan Štuhec, specialist klinične psihologije, asist. Urša Petja Mrevlje Lozar, specialistka otroške in mladostniške psihiatrije, dr. Ana Ožura Brečko, specialistka klinične psihologije, Kaja Pavlin, članica Komisije za etiko Združenja psihoterapevtov Slovenije, Sarah Plahutnik, mag. Anica Prosnik Domjan, specialistka klinične psihologije, Amir Samar, specialist otroške in mladostniške psihiatrije, prim. asist. dr. Karin Sernec, specialistka psihiatrije, Milena Srpak, predsednica Častnega razsodišča Zbornice kliničnih psihologov, mag. Valentina Stefanova Kralj, specialistka klinične psihologije, mag. Jana Strniša, specialistka klinične psihologije, dr. Staša Stropnik, specialistka klinične psihologije, dr. Sanja Šešok, specialistka klinične psihologije, Jakob Filip Tamše, specialist klinične psihologije, dr. Anja Turin Drouet, specialistka otroške in mladostniške psihiatrije, Vesna Žličar, univ. dipl. psih., specialistka klinične psihologije