Iztok Geister: Soočenje z naravo

+ + + + +

Bard narave, član legendarne umetniške skupine OHO s konca šestdesetih let, je danes kot esejist najprodornejši opazovalec narave. Ne kot pisec hvalospevov lepot prirode, ampak kot premišljevalec o človekovem odnosu do nje. Njegov topos je divjina, njegova kritika pa namenjena človeškemu polaščanju divjosti, ki se kaže denimo v akcijah pogozdovanja gozdov po požarih. Ta aroganca pač predpostavlja, da priroda ni sposobna samoobnavljanja, saj je vendar človek tisti, ki ve, kaj je zanjo najbolje. Geister v knjigi to demantira z vrsto zgledov, ki kažejo, kako so se živali in rastline sposobne prilagoditi spremembam okolja. Da bi to uvidel, pa moraš divjino najprej proučevati. Avtor resda ni poklicni biolog, je namreč mislec, ki znanja ne akumulira, da bi ga predajal klasificirano urejenega, ampak da bi radovedno sledil logiki divjega. Antropolog Claude Lévy-Strauss jo je v Divji misli povzdignil v temo znanstvenega raziskovanja in jo statusno izenačil s kulturo, Geister pa jo približa sleherniku. Divjina ima zmogljivost, da se preoblikuje, kot na primer brezov pedic v Angliji, ki je bil sredi 19. stoletja belo obarvan s tankimi črnimi črtami, potem pa se je do konca stoletja preoblikoval v črnega. Barva je varovalo pred plenilci, toda ko je industrijsko onesnaževanje počrnilo breze, je našel boljši ščit v črnini. In ko so vladni ukrepi spet spremenili okolje, je stoletje kasneje črni pedic znova postal redkost.

A po divjino avtorju sploh ni treba na Galapagos – čeravno tudi sam preizprašuje teorijo o izvoru vrst –, ampak jo najdeva zdaj izrinjeno iz meščanskih vrtov, zdaj kot nebodigatreba v akcijah proti zaraščanju kulturne krajine. Vodi ga redka sposobnost čudenja nad divjino in spoštovanja drugih bitij, na katera ne zre iz perspektive koristnosti, ampak iz radovednosti, ki se razveseli, ko uzre presenetljivo drugačnost sobivajočih na Zemlji.