V imenu spomina

Pišem, kar pomeni, da še živim. Pišem o spominih na dan pred 80 leti, ko so mi vile rojenice podarile še eno življenje in sem v nekaj urah doživel preobrazbo iz otroka v odraslega. To je bil najbolj »zgoščen« dan v mojem življenju.

Bilo je 1. aprila 1945 zgodaj zjutraj, ko je zarja preplavljala Trnovski gozd in vasi ter zaselke na severnem Primorskem. Krščanske duše so pripravljale pražnja oblačila za obisk bogoslužja, kajti bila je velikonočna nedelja in ta dan je posvečen življenju, je dan čudežnega vstajenja. Za nas, žal, ni bilo tako. Mnogi tovariši so jutro pričakali mrtvi. Ustreljeni, zadeti od granat ali bomb so negibno obležali, razmetani po gmajni in nobeden od njih se ni dvignil v novo življenje. Le njihova imena so kasneje zapisali na kamne skupnega pokopališča v tihoti Gačnika. Med njimi sta bila tudi dva narodna heroja, Anton Šibelja - Stjenka in Mirko Perc - Maks, vodja obveščevalne službe IX. korpusa NOB. Mirko Perc - Maks je s svojimi obveščevalci zaznal številne šibke točke v sovražnikovih obročih in zasedah in prav z njegovo pomočjo se je na svobodna ozemlja prebila marsikatera partizanska enota.

Pozimi 1944/45 so se tudi pri nas pokazale razpoke v monolitnosti »nepremagljive« nacistične falange. Celo najbolj zagrizeni podporniki Hitlerjeve nove ere so takrat že spoznali, da se tretji rajh sesuva. Zavezniki so napredovali v Italiji. Nemške okupacijske čete so se iz Belgije, Nizozemske in Luksemburga že premaknile nazaj v Nemčijo. Enote Rdeče armade so Nemce pregnale z Balkana. Jugoslovanska partizanska armada pa je osvobajala takratno skupno državo. Pritisk umikajočih se nemških enot na ozemlje Slovenije je bil čedalje večji. Zlasti je bilo treba zaščititi in »očistiti« prometnice ob reki Soči in naprej proti Avstriji, da bi se enote lahko prebile nazaj v Nemčijo. Na tem območju je bil IX. korpus s svojimi enotami glavna ovira za umikajočo se nemško vojsko. Zato je Odilo Lothar Globočnik, Slovenec in SS-general, imenovan tudi menedžer smrti, organiziral ostanke SS-enot nemške vojske in bežeče kvizlinge tedanje Evrope: četnike, kozake, vlasovce, salojske fašiste in bataljon slovenskih domobrancev, ki je prišel iz Ljubljane, da bi pomagal nemškim SS-enotam pri »čiščenju terena«. Domobrancem je poveljeval sin Leona Rupnika, prav tistega, ki je v času okupacije v imenu Nemcev vodil ljubljansko pokrajinsko upravo, Nemci pa so ga leta 1944 imenovali za generalnega inšpektorja slovenskega domobranstva.

Operacija »Zima«, kakor se je imenovala ta nemška ofenziva proti partizanom na Primorskem, je imela več faz. Zadnja faza, »Konec zime«, je potekala marca in aprila 1945 in je bila zelo obsežna. Postavljali so zasedo za zasedo, organizirali nenehna zasledovanja, hajke in pregone, požige hiš in celotnih vasi, pregone civilistov, otrok in starčkov, streljanje talcev. V besnem krču je poražena vojska še poslednjič stresala sovraštvo na nedolžne prebivalce obubožane, razdejane in zatirane Primorske. Razmerje bojujočih se sil je bilo 1 : 10 v korist sovražnika.

Le ožje vodstvo je vedelo, kam gremo. Stroga tišina, primerna razdalja med borci. Gozdne poti in tema so nam bile v oporo.

Moja enota – Zaščitna četa PNOO za Trst in Slovensko primorje – je konec marca 1945 taborila na Predmeji nad Ajdovščino. V varstvo nam je bilo zaupano vodstvo oblastno-političnih organov severne Primorske s pisateljem in predsednikom Francetom Bevkom na čelu. Nemci so iz Gorice poskušali priti na Goro prek Čavna in z Lokev po Trnovskem gozdu. Uspešno nas je branila XXX. divizija NOB. S Cola so Goro obkoljevale druge SS-enote, ki pa jih je na bojni črti od Binčuš do Sinjega vrha zadrževal »ruski bataljon« IX. korpusa NOB. Zaščitna četa z varovanimi osebami je večkrat poskušala prebiti blokado in se umakniti na varnejša območja.

Zvečer smo odšli na pot, hodili po gozdu vso noč, zjutraj pa smo se vrnili na izhodišče – na Predmejo, ker je bil preboj preveč tvegan. Na velikonočno soboto, 31. marca 1945, je padla odločitev. Vodstvo PNOO za Trst in Slovensko primorje je bilo treba spraviti na varno za vsako ceno. Priprave na pohod so bile kratke in hitro smo zakorakali v noč. Le ožje vodstvo je vedelo, kam gremo. Stroga tišina, primerna razdalja med borci. Gozdne poti in tema so nam bile v oporo. Sam sem se držal starejšega brata, prekaljenega partizana, ki me je vzel v varstvo. Korakal sem za njim in od časa do časa potipal za nahrbtnik – tako sva oba vedela, da sva še skupaj. Tema in grobna tišina. Le kakšen neroden udarec puškinega kopita ob kamen, ko se je borec spotaknil na korenini. Ali pa je mula, obložena s kotlom na hrbtu, zadela ob deblo bukve ob poti. Noč je hitro minila. Hoja me ni utrujala, bil sem utrjen, hoje vajen. Kondicijo sem dobil pri paši drobnice.

Zjutraj 1. aprila, na veliko noč leta 1945, se je pred nami odprla Vojskarska planota. Nekoliko odreveneli od neprespane noči so si borci brisali utrujene oči, popravljali opremo na ramenih in iskali primerne prostore za počitek. Nenadoma je po nas udaril strelski ogenj iz vseh smeri. Sovražnik nas je dobil na čistini, na gmajni brez kritja. Okrog nas je pokalo, ogenj iz sovražnikovega orožja je pošastno bruhal smrt izza grmovja, skal in drugih zaklonišč. Mi pa smo ležali po tleh, se plazili, bežali od zaklona do zaklona. Reševal se je vsak sam.

Nisem poznal teh krajev, nisem niti vedel, kje smo. Nato je v dogajanje posegla četna mula. Žival je izgubila kotel, ki ga je vestno prenašala vso noč. Ogromna posoda se je kotalila v grapo in povzročala tak hrup, da so celo Nemci prekinili streljanje, ker niso vedeli, kaj je »banditska zalega« sprožila nadnje.

Uro ali dve, kdo bi vedel, koliko časa, ker čas v takšnih razmerah teče čisto drugače kot sicer, sem se boril na dveh frontah. Ena je divjala v moji glavi, begal sem med brezupnim strahom pred smrtjo, ki je z vseh strani prežala name, in prirojenim nagonom po ohranitvi življenja. Temu se moram zahvaliti, da sem se sredi dneva znašel v dolini na cesti pod Vojskim. Bil sem še vedno v »enem kosu«, s puško v rokah in nahrbtnikom na ramenih. To je bilo pomembno, ker je »v hajki odvreči puško in nahrbtnik enako, kot da bi odvrgel življenje«. To modrost so mi starejši tovariši velikokrat povedali. Pa še to so mi govorili tovariši: »Časi so taki, da šteje vsaka puška, tudi če je bila zamenjana za pastirsko palico.« Med potjo z Vojskega navzdol se mi je pridružil starejši soborec in me vzel v varstvo. Bil je dober človek. Iz žepa je potegnil pest suhih krhljev in mi jih ponudil. Bili so tako slastni, da se mi je vrnila tudi izgubljena moč. S tovarišem sva noč preživela v odtočnem jarku pod cesto, ker sva že proti večeru zaznala, da se z Banjške planote čez Kobilo valijo sovražne nemške enote. Kolesje vozil in vojaški koraki so vso noč ropotali mimo najinih glav. Zjutraj pa je bilo vsega konec. Umikajoča se nemška vojska se je vkrcavala na vlake, ki so vozili proti Avstriji in v Nemčijo. V Dolenji Trebuši se nama je pridružilo še nekaj tovarišev – soborcev, ki so vedeli, da je zborno mesto na Šentviški planoti. Ob krhljih iz tovariševega žepa sem čez nekaj dni prispel na Šentviško planoto, kjer sva se ponovno sešla z bratom. Oba srečna, da sva še živa.

Ne vem, koliko dni smo se zadrževali na Šentviški planoti. Vem le, da smo bili lačni, tudi po vaseh je vladalo pomanjkanje, hrane ni bilo nikjer. Potem pa je nekega dne padla komanda, da ob malo večji jasi postavimo kresove. Ko se je znočilo, smo jih zakurili in priletela so zavezniška letala ter »z neba« odvrgla tovor: živila, orožje in strelivo, oblačila in saniteto. Spomnim se hlebčka kruha iz bele moke, ki sem ga dobil naslednje jutro. Nosil sem ga v rokah, da se je pohladil. Delal sem drobne grižljaje, jedel res počasi, da je moj prazni želodec zmogel prenesti, da je spet dobil hrano.

V Dolenji Trebuši so nato potekale priprave na odhod v Trst. A to je že druga zgodba …