Bi bil Marx danes okoljski aktivist?

Ob omembi Karla Marxa bi večina najbrž najprej pomislila na industrijsko revolucijo in romantičnega revolucionarja, ki je bodril proletariat, naj se odreši svojih verig in prevzame sredstva za proizvajanje, vendar so predvsem njegova zrela dela prinesla globlje analize kapitalističnega sistema. Sodobne interpretacije poznega Marxa pa namigujejo celo, da naj bi se zavedal tudi negativnih vplivov kapitalizma na okolje.

O tem je pisal že ameriški sociolog dr. John Bellamy Foster, ki je ob branju prvega zvezka Kapitala opozoril, da je Marx v njem pisal o nekakšnem presnovnem (Stoffwechsel) odnosu med človekom in naravo. Marx je namreč trdil, da je človek v svoji produkciji v odnosu z naravo – iz nje jemlje surovine, ki jih predela, in posledično pusti tudi svoj odtis na njej –, pri tem pa se naslanjal na ugotovitve kemika Justusa von Liebiga, ki je analiziral izčrpavanje tal zaradi industrijskega kmetijstva v 19. stoletju. Marx naj bi že pred več kot 150 leti razmišljal o tem, kako bi kapitalizem lahko privedel do porušenja naravnega ravnovesja.

To lahko danes opazujemo pri številnih primerih. Z izkoriščanjem ogromnih količin nafte in fosilnih goriv, ki so se pod zemljo kopičila več milijonov let, se ruši naravni ogljikov cikel, kar vodi v podnebne spremembe in zakisljevanje oceanov. Podobno velja za dušikov cikel, ki ga uničujemo s porabo zemeljskega plina za proizvodnjo umetnih gnojil, ki jih nato trosimo po tleh, da bi proizvedli potrebne količine hrane. Enako počnemo z intenzivnim izkopavanjem redkih surovin, kot sta litij in kobalt, ki sta ključni za izdelavo baterij in sončnih celic.

Marx naj bi že pred več kot 150 leti razmišljal o tem, kako bi kapitalizem lahko privedel do porušenja naravnega ravnovesja.

Ideja, da bi lahko do reševanja sodobnih okoljskih kriz pristopili z branjem Marxa, je prevzela tudi japonskega filozofa dr. Koheia Saita. Rodil se je, tik preden je počil azijski finančni balon v 90. letih, in odraščal v času gospodarske stagnacije, nato pa začel pisati diplomo ravno na začetku finančne krize leta 2008. Sledila sta še potres in jedrska katastrofa v Fukušimi leta 2011, kar je Saita spodbudilo k premisleku, ali tehnologija in nenehni produktivizem res ustvarjata boljšo družbo. V roke je vzel Marxa, najprej njegova zgodnejša udarna dela. »Sprva sem mislil, da Marx ne more ponuditi odgovora na moje vprašanje, ker sem ga dojemal kot tehnokrata, ki je zagovarjal človekovo nadvlado nad naravo,« je povedal Saito med predavanjem, ki ga je v ponedeljek, po naključju ravno ob 207. obletnici Marxovega rojstva, organizirala kanadska univerza Brock v bližini Toronta. Med podiplomskim študijem na Humboldtovi univerzi v Berlinu je spoznal, kako se je Marx v poznih letih, zlasti med pripravo rokopisov za drugi in tretji zvezek Kapitala, začel zanimati za ekologijo. »Izhodišče je bila teorija zemljiške rente, a se je njegovo zanimanje kmalu razširilo na vprašanja, kot so izčrpanost tal, prekomerno krčenje gozdov, nehumano ravnanje z živalmi in celo izumrtje vrst.«

Njegova študija Marxovih rokopisov Natur gegen Kapital (Narava proti kapitalu) je bila podlaga za Saitovo poljudnejšo knjigo Hitoshinsei no »Shihonron« (Kapital v antropocenu), ki je leta 2020 izšla na Japonskem. Z več kot pol milijona prodanih izvodov je doživela velik uspeh in predvsem med mladimi spodbudila zanimanje za alternativo kapitalizmu – ekosocializem. Iz Saita, danes predavatelja na Univerzi v Tokiu, ki ga nekateri tuji mediji oklicujejo kar za »novega Thomasa Pikettyja«, pa naredila zvezdo.

»Ko sem pisal to knjigo, sem bil kljub jedrski katastrofi v Fukušimi še vedno bolj ali manj naklonjen novim tehnologijam. Mislil sem si: ’Morda so jedrske elektrarne slabe, vendar lahko uporabimo sončno energijo, vetrne turbine, električna vozila in druge tako imenovane zelene tehnologije, da dosežemo razogljičenje gospodarstva.’« A so po objavi prvotne študije začela vznikati okoljska gibanja, kot sta Upor proti izumrtju (Extinction Rebellion) in Petki za prihodnost (Fridays for Future), ki so zahtevala korenitejše spremembe našega načina življenja in proizvodnje – to, česar se je prijel izraz degrowth ali »odrast«, torej krčenje proizvodnje in potrošnje na način, ki bi omogočil prihodnost, v kateri bi družbe živele v okviru svojih okoljskih zmožnosti. V kapitalizmu, ki slavi nenehen napredek in razvoj, bi si težko zamislili radikalnejšo idejo.

To je v intervjuju za Mladino januarja strnil tudi danski sociolog dr. Nikolaj Schultz. »Danes moramo oblikovati pojem svobode, ki bo vključeval ujemanje naše svobode z zemeljskimi možnostmi preživetja. Enako velja za pojem napredka,« je povedal. »Razvoj, kot smo ga poznali doslej, lahko v prihodnje pomeni samo nazadovanje.«

Kohei Saito se je poglobil v rokopise poznega Marxa. »Eno od Marxovih spoznanj ob koncu življenja je bilo, da so bile predkapitalistične družbe veliko bolj enakopravne in trajnostne – obdržale so se stoletja, kot na primer severnoameriško indijansko pleme Irokezi –, vendar so jih nasilno uničili procesi prvotne akumulacije kapitala.« Marx je trdil, da bi se morale zahodne družbe vrniti k nekakšni višji obliki tega arhaičnega, skupnostnega načina kmetijske proizvodnje in porabe. »Marx proti koncu ni pozival k nadaljevanju kapitalističnega razvoja, da bi dosegli socialistično družbo, temveč k vrnitvi k predkapitalističnim oblikam skupnostne proizvodnje in porabe.«

»Odrastni komunizem« bi bil lahko utopija, ki jo danes levica, soočena na drugi strani z megalomanskimi idejami, kot je kolonizacija Marsa, krvavo potrebuje.

Zato je Saito prepričan, da bi morali to staro, produktivistično podobo Marxa, ki jo najdemo v Komunističnem manifestu, posodobiti. »To je sicer lep in zabaven tekst, vendar ga je Marx napisal precej mlad, njegova resna intelektualna pot pa se je začela šele po neuspehu revolucije leta 1848.« Marx v svojih delih morda ni nanizal vseh podrobnosti o tem, kako priti do postkapitalistične družbe, »vendar je eden redkih mislecev, ki je sistematično kritiziral kapitalistični način proizvodnje in hkrati ponudil vizijo drugačne prihodnosti. Prav ta vrsta domišljije in ustvarjalnosti je tisto, kar potrebujemo v teh mračnih časih.«

To je bila tudi podlaga za Saitovo zadnjo knjigo, Marx in the Anthropocene (Marx v antropocenu), izdano predlani, v kateri predlaga novo družbeno ureditev, ki bi bila lahko alternativa kapitalizmu – degrowth communism ali »odrastni komunizem«. Tako rekoč komunizem za 21. stoletje.

Pri tem ne gre za vrnitev v nekakšno primitivno družbo ali zavračanje novih tehnologij. »Seveda moramo uporabljati sončno energijo, obnovljive vire, električna vozila – brez teh tehnologij razogljičenje družbe ne bo mogoče. Ne zanikam pomena tehnološkega napredka.« Ključno je, da znamo biti do novih tehnologij, predvsem takšnih, ki so pretežno namenjene interesom tehnokratskih elit, kritični in da o njih razmišljamo kot o nečem, kar bi bilo lahko skupna dobrina – torej nekaj, s čimer bi lahko demokratično upravljali. »To si je zaradi varnostnih tveganj in njihovega gigantskega obsega težko predstavljati za jedrske elektrarne. Lahko pa si to predstavljamo za sončne celice in druge decentralizirane oblike obnovljive energije.« Podobno po njegovem velja za avtomobile. »Ne pravim, da bi morali prepovedati električna vozila. A to ni rešitev, če bodo Američani še naprej vozili ogromne športne terence, kvečjemu gre za zastranitev. Namesto tega bi si morali bolj prizadevati za skupno rabo vozil in investirati v javni prevoz.« Preprečiti bi morali predvsem spreminjanje javnih dobrin in storitev, ki jih nujno potrebujemo za življenje, v tržne. »Kapitalizem proizvaja tisto, kar je bolj dobičkonosno.

Zato imamo prekomerno proizvodnjo tega, česar zares ne potrebujemo ali si niti ne moremo privoščiti, najosnovnejših dobrin pa nam pogosto primanjkuje. Cilj komunizma (ali socializma) bi moral biti preusmeritev pozornosti – od dobička k dejanskim potrebam družbe.«

Saito meni, da bi bila takšna alternativa kapitalizmu lahko tudi utopija, ki jo danes levica, soočena na drugi strani z megalomanskimi idejami, kot je kolonizacija Marsa, krvavo potrebuje. »Seveda se ne strinjam s politikami Donalda Trumpa ali posamezniki, kot je Elon Musk. Imata pa oba to sposobnost, da ustvarita neko vznemirjenje in domišljijo pri ljudeh,« je povedal Saito. »Danes je težko biti levičar, še posebej marksist. Mnogi menijo, da bi morali govoriti o rasti in materialni blaginji, ker je to tisto, kar zanima ljudi. A potem se ne razlikujemo od ’mainstreama’ in izgubljamo podporo. Krize se bodo stopnjevale, kar bo povečalo povpraševanje po radikalnem razmišljanju. In ker je levica že tako nepriljubljena, nimamo česa izgubiti, če postanemo še radikalnejši.«

Oziroma če se ob koncu vendarle zatečemo k zgodnjemu Marxu in njegovim Tezam o Feuerbachu: Ni dovolj, če svet samo različno interpretiramo – gre za to, da ga spremenimo.