Bo šlo v tretje rado?

Leta 2022 je britanski časopis Guardian prejel podatkovno bazo s 124.000 datotekami, ki je prikazovala aktivnosti podjetja Uber v 40 različnih državah med letoma 2013 in 2017, poslal jo je bivši menedžer podjetja Mark MacGann. Tako imenovane Datoteke Uber (Uber Files) so vključevale elektronsko pošto, sporočila po aplikacijah, kot so WhatsApp, pa tudi predstavitve in interne dokumente podjetja. Razkrili so, da je Uber intenzivno lobiral pri več svetovnih voditeljih, med njimi so bili takratni ameriški podpredsednik Joe Biden, irski premier Enda Keny, predsednik izraelske vlade Benjamin Netanjahu, britanski Boris Johnson, pa tudi Olaf Scholz, ki je bil takrat župan Hamburga.

Sedanji francoski predsednik Emmanuel Macron pa ni bil le tarča lobiranja, temveč je bil Uberjev lobist tudi sam, neuradno seveda. Takrat je bil gospodarski minister pod predsednikom Françoisom Hollandom, iz sporočil med njim in soustanoviteljem Uberja Travisom Kalanickom pa je jasno vidno, da je Macron v vladnem kabinetu lobiral za Uber. Scholza, ki je bil do Uberja kritičen in je zahteval, da se taksistom izplača vsaj minimalna plača, so Uberjevi menedžerji označili za »komedijanta«. Podjetje je poleg tega v primerih, kjer so ga države preiskovale zaradi številnih kršitev zakonodaje, uporabljalo »kill switch«, stikalo za izklop v sili, ki je z lokalnih serverjev zbrisal vse podatke, da organi pregona do njih niso mogli dostopati.

Afera je odmevala po vsem svetu, Uber je v »opravičilu«, napisanem v korporativnem žargonu, obljubil, da zdaj dela bolje in da bo tako tudi v prihodnosti. Po Evropi se je zvrstilo nekaj protestov taksistov. Največ jeze si je nakopal Macron, ki pa mu je bilo bolj kot ne vseeno, saj je ravno tri mesece pred tem osvojil drugi predsedniški mandat.

Uber je začel delovati v ameriškem San Franciscu leta 2011, decembra istega leta pa se je že razširil v Evropo, najprej v Pariz. Leto za tem sta sledila še Združeno kraljestvo in Nizozemska, do leta 2014 je Uber deloval tako rekoč že v vsej zahodni Evropi, pa tudi na Poljskem. Uber ima skupno preteklost tudi s Slovenijo: že dvakrat je neuspešno poskušal priti na trg. Prvi pomembnejši navdušenec nad Uberjem je bil minister za javno upravo v vladi Mira Cerarja Boris Koprivnikar, ki je leta 2016 s takratno izvršno direktorico za komunikacije pri Uberju Betsy Mansiello podpisal pismo o nameri, da se omogoči Uberjev prihod na slovenski trg. To je v domači javnosti zbudilo ogorčenje, predvsem sindikatov, in zakonodaja se ni spremenila, Uberju torej vendarle ni uspelo.

Za Uber je v Sloveniji največja ovira zakonodaja. Napoveduje, da bo na začetku deloval v skladu z njo, ni pa zagotovila, da ne bo sčasoma začel lobirati za spremembe.

V Sloveniji je ravno zakonodajni okvir to, kar je za Uber največja ovira. V zakonu o prevozih v cestnem prometu namreč piše, da se »cena za avtotaksi prevoz določi s taksimetrom«, v aplikaciji Uber pa cene določa algoritem, torej taksimetra ni. V drugem poskusu je ameriško podjetje prišlo dlje, doseglo je celo spremembo zakonodaje. Pri tem je pomembno vlogo odigral drugi navdušenec nad Uberjem, Mark Boris Andrijanič, minister za digitalizacijo v tretji Janševi vladi. Ni bil le neuradni lobist, tako kot Macron, pred ministrovanjem je bil v Uberju pet let pristojen za »javne politike«, kar v Uberjevem žargonu pomeni vplivanje na zakonodajne spremembe držav, z drugo besedo lobiranje. Državni zbor je leta 2021 sprejel spremembe zakona, ki so poleg taksimetrov omogočile obračunavanje voženj tudi z aplikacijo, dodale pa so še nov člen, ki je opredelil, kako morajo biti videti te aplikacije. Člen je bil pisan Uberju na kožo. A šment, tudi ta poskus je spodletel, saj je državni zbor po volilni zmagi Roberta Goloba sprejel predlog omnibusnega zakona Inštituta 8. marec za ukinitev škodljivih ukrepov Janševe vlade, ki je med drugim črtal spremembe zakona o prevozih v cestnem prometu.

A Uber ni odnehal, zdaj poskuša še tretjič. 14. aprila so se sestali Darko Trajanov in Suzana Tajnik z okoljskega ministrstva ter Nadia Bert in Damjan Dobranič, ki sta predstavljala Uber. Nadia Bert je v Uberju pristojna za javne politike (lobiranje) v Italiji, Romuniji in na Hrvaškem, Damjan Dobranič pa je direktor slovenskega podjetja Millenium promocija, podružnice hrvaškega istoimenskega podjetja, ki ga je Uber najel za zastopanje v Sloveniji. Z ministrstva so nam sporočili, da »so predstavniki podjetja na sestanku pojasnili, da nameravajo delovati na širšem območju Ljubljane, in sicer kot klicna platforma, ki povezuje uporabnike z izvajalci prevozov, podobno kot delujejo ostala avtotaksi podjetja. Na sestanku pogovorov o potencialnem sodelovanju ministrstva s podjetjem Uber v okviru projektov ni bilo.« Uber torej namerava (za zdaj) delovati po obstoječi zakonodaji, ni še jasno, kdaj točno bo prišel na trg, naj bi pa to bilo v bližnji prihodnosti. Ni tudi še jasno, kako bodo videti njihove storitve. Pri slovenskih taksi podjetjih se prevoz že zdaj lahko naroči prek aplikacije, obračuna pa ga še vedno taksimeter, morda bodo Uberjeve storitve podobne. Nad novim poskusom Uberja sta se na omrežju X navduševala protagonista prejšnje »epizode«, Andrijanič in Janša. Andrijanič je pohvalil vožnjo, ki jo je naročil v Varšavi, in izrazil upanje, da Uber pride čim prej tudi v Slovenijo, Janša pa se je na to odzval: »Najkasneje 2026.«

Kljub temu Uber ne bo le še eden izmed ponudnikov prevozov, njegov vstop na slovenski trg pomeni veliko grožnjo za slovenska taksi podjetja, taksiste, in tudi za potrošnike. Uber je ogromna mednarodna korporacija z veliko kapitalsko zasnovo, ki lahko na tako malem trgu, kot je Slovenija, taktično občutno zniža cene svojih storitev. Tako s trga izrine slovenska podjetja, ki tega ne zmorejo, s tem pa doseže monopol. Gre za tako imenovani price dumping. Ta prva faza je za potrošnika sicer ugodna, saj za taksi plačuje manj, a se to konča v trenutku, ko podjetje začne obvladovati razmere na trgu. Enako velja za Uberjeve taksiste: najprej so plačani bolje kot drugje, zato začnejo delati za Uber, nato pa se njihovo plačilo zmanjša in zaslužek je manjši, kot so ga imeli pred Uberjem.

Tea Jarc, konfederalna sekretarka Evropske konfederacije sindikatov, pred tem pa dolgoletna predsednica sindikata Mladi plus, to ponazori s sosednjo Hrvaško, kjer Uber deluje od leta 2015. »Na tem temelji njihov celoten poslovni model. Na začetku ponujajo dobra plačila za voznike in nizka plačila za uporabnike. Ko s tem izrinejo in uničijo konkurenco, dvignejo cene za uporabnike in znižajo plačila delavkam in delavcem. Na Hrvaškem, kje Uber že deluje, so ravno lansko leto voznikom zmanjšali plačilo prevoza za 30–40 %, kar je pahnilo voznike Uberja praktično na rob preživetja. Ker Uber ne priznava in ne spoštuje sindikatov oziroma se celo aktivno angažira pri napadu na sindikate, delavke in delavci nimajo možnosti soodločanja in pogajanja. Ko se zaradi preživetja vozniki odločijo, da ne morejo več delati pod takimi pogoji, se Uber osredotoči na novačenje migrantov – najbolj ranljivih na trgu dela, ki jih izkoristi kot poceni delovno silo.«

Delo večine taksistov je že zdaj prekarno, Uberjev poslovni model pa jim lahko delovne razmere še poslabša.

Slovenski taksisti poznajo take primere iz tujine, vedo tudi za številne proteste po Evropi, in so do Uberja zelo nezaupljivi. Po poročanju Žurnala naj bi v Uberju v zadnjih mesecih opravili pogovore z več taksisti, zanimalo jih je, ali bi se mu pridružili, če bi začel obratovati v Sloveniji. »Večina jih je ponudbe zavrnila,« so nam sporočili iz sindikata taksistov, ki so bili v stiku z vozniki. »Ob tem velja poudariti, da velika večina slovenskih taksistov Uberju izrecno nasprotuje. Svojo prihodnost želijo graditi na urejenem sistemu, v katerem bodo za pošteno delo tudi pošteno plačani – ne pa biti izkoriščani za dobičke tujih platform,« so še sporočili.

Da ob nastopu na trgu Uber namerava delovati po sedanji zakonodaji, seveda ne pomeni, da je to tudi njegov dolgoročni načrt. Sedaj namreč razen lobiranja nekaterih navdušencev ali bivših zaposlenih nima veliko pogajalskih vzvodov, če pa postane pomemben ali celo edini ponudnik taksi storitev, pa to spremeni njegova pogajalska izhodišča. V tem primeru bi imel ogromen vpliv na sprejemanje zakonodaje na tem področju, saj si država ne bi mogla privoščiti, da bi trg zapustil.