Zakon o tujcih (spet) neustaven

Ustavno sodišče je po štirih letih premisleka in z najtesnejšo mogočo večino razveljavilo najspornejši del zakona o tujcih, s katerim si je država vzela pravico, da ob večjem migracijskem pritisku preprosto preneha sprejemati prošnje za azil, »zapre« meje in izvaja prisilna vračanja ne glede na osebne okoliščine tujcev.

Gre za zakonodajo, ki jo je državni zbor v začetku leta 2017 sprejel na predlog vlade Mira Cerarja. Dobri dve leti kasneje, poleti 2019, je nehumano ureditev ustavno sodišče razveljavilo. In sicer zato, ker takšno popolno odrekanje pravice do azila ni skladno z evropsko konvencijo o človekovih pravicah in z drugimi mednarodnopravnimi zavezami Slovenije. Tretja vlada Janeza Janše je potem leta 2021 z nekoliko drugačnim zakonskim besedilom vse to preprosto spet uvedla. Tedaj so zahtevo za presojo na ustavno sodišče vložili opozicijski poslanci, kasneje se je temu z dodatno zahtevo pridružil še varuh človekovih pravic Peter Svetina in sedaj je ustavno sodišče ta del zakona o tujcih ponovno razveljavilo.

Ustavne sodnice in sodniki so sicer v veljavi pustili možnost vlade in državnega zbora, da ob prihodu zelo velikega števila prosilcev za azil razglasi »kompleksno krizo«, ki naj bi potem oblastem omogočala nekatere omejitve azilnih pravic in lažje spoprijemanje s to »težavo«. Odločitev ustavnega sodišča je delno pričakovana, saj to možnost dopušča tudi pred časom sprejeti vseevropski pakt o migracijah, ki se zdaj po državah implementira v domače zakonodaje.

Čeprav ni še niti jasno, ali so ta nova evropska (proti)migrantska pravila skladna z evropsko konvencijo o človekovih pravicah, pa vendarle v času takšne krize predvidevajo le določene »olajšave« za države – kot so hitrejši postopki ter več obmejnih postopkov in podobno. Nikakor pa ne dopuščajo popolne odpovedi veljavnemu azilnemu sistemu in posledično s tem legalizacijo prisilnih vračanj oziroma »pushbackov«, kot je to doslej dopuščal slovenski zakon o tujcih.

Dostojna odločitev ustavnega sodišča, sprejeta z zloveščo tesno večino, le še potrjuje trend drsenja sodišča na desno.

Slednje je dovoljeval zdaj razveljavljeni 10.b člen. Tega je tokrat ustavno sodišče razveljavilo v celoti in s tem ugotovilo celo širšo razsežnost neustavnosti kot v prvi odločbi leta 2019. Tedaj so odločali le o tem, ali je humano ali ne, da se zapre meja za vse prosilce za azil. Sedaj so na pobudo varuha odločali tudi o tem, ali je humano, če se to stori tujcem, ki ne zaprosijo za azil. In ugotovili, da je oboje enako neustavno. Težava je namreč v tem – lepo se je pokazala med letoma 2016 in 2023, ko je Slovenija na Hrvaško skladno z meddržavnim sporazumom prisilno vrnila več kot 40 tisoč ljudi –, da policija na meji nekatere tujce uvrsti med tako imenovane ekonomske migrante, češ da ne želijo vložiti prošnje za azil. To ima potem za posledico predajo teh ljudi hrvaškim (ali pa katerim drugim obmejnim) organom in s tem brez dvoma za prepovedana prisilna vračanja.

Je pa bila sedanja odločitev sprejeta z najtesnejšo mogočo večino petih glasov proti štirim. Ali kot je v svojem delno pritrdilnem ločenem mnenju zapisala ustavna sodnica dr. Neža Kogovšek Šalamon, odločitev sodišča »uživa podporo le petih ustavnih sodnikov in sodnic. Za večino to zadostuje, odločba pa je bila vendarle le en glas stran od tega, da bi bila popolnoma drugačna.« Ob tem opozarja, da je leta 2019 za takšno odločitev glasovalo osem od devetih sodnikov: »Regresija varstva ustavnih pravic posameznikov, tudi migrantov in beguncev, ne glede na njihovo raso, narodnost ali druge osebne okoliščine, je s tem očitna in skrb zbujajoča.« Da lahko v veljavi ostane tako očitno protitujska zakonodaja, kot je ne pozna nobena druga evropska država, so glasovali Klemen Jaklič, Marko Šorli, Rok Svetlič in predsednik sodišča Rok Čeferin.

Čez manj kot pol leta se sicer izteče devetletni mandat sodnikoma Špelci Mežnar in Marku Šorliju, ki sta v tem primeru glas prispevala na različnih straneh. Spomladi prihodnje leto se mandat izteče še trem sodnikom, Mateju Accettu, Klemnu Jakliču in Rajku Knezu. In nikakor ni nepomembno, kdo jih bo nadomestil. V tem pogledu se predsednici republike Nataši Pirc Musar in predsedniku vlade Robertu Golobu izteka čas merjenja politične moči. Njuna in samo njuna bo odgovornost za smer, ki jo bo v prihodnje ubralo ustavno sodišče. Trend, kot je že v več zadevah opozorila sodnica Kogovšek Šalamon, pa že zdaj ni dober.