Naredimo filme spet ameriške

V duhu nedavnega rafala carinskih ukrepov, s katerimi naj bi Donald Trump »naredil Ameriko spet veliko«, a namesto tega vztrajno strelja v koleno domačega gospodarstva, je predsednik ZDA napovedal uvedbo stoodstotne carine na vse filme, ki »nastajajo v tujih deželah«.

Trump je prepričan, da ameriška filmska industrija »zelo hitro umira«, za kar krivi to, da je veliko hollywoodskih filmov posnetih ali vsaj delno ustvarjenih v tujini, kjer je produkcija cenejša. Prav tako za neugoden ekonomski položaj hollywoodske panoge – ta se je v zadnjem desetletju skrčila za kar 40 odstotkov – krivi davčne olajšave in podobne finančne spodbude, ki jih ameriškim studiem omogočajo nekatere tuje države, da bi na svoj teren zvabile velike produkcije ameriških blockbusterjev. Trump v tem vidi »usklajen napad tujih držav«, carine pa namerava uvesti kot zaščitni ukrep pred »grožnjo nacionalni varnosti«.

Absurdno odločitev spremlja ogromno nejasnosti. Bodo ZDA carinile le ameriške filme, ki nastajajo na tujih tleh, ali bodo visoke carine doletele tudi vse tujejezične celovečerce, ki se predvajajo v ameriških kinodvoranah? Prav tako je nejasno, kdo naj bi plačeval stoodstotne carine: studii, producenti, distributerji ali obiskovalci kinodvoran? Pa tudi, kako naj bi ZDA carinile filme, ki nastajajo ekskluzivno za pretočne platforme?

Ob vseh ključnih vprašanjih, na katera verjetno niti Trump nima odgovorov, številni dvomljivci opozarjajo, da je uvedba tovrstne carine preprosto neizvedljiva. Prvič zato, ker je film izrazito globaliziran segment industrije zabave, hkrati pa zato, ker predsednik nima pristojnosti za tovrsten ukrep, četudi naj bi šlo za krizni ukrep za varovanje nacionalne varnosti. Prav tako pa, kot je v kolumni za Guardian opozoril sloviti filmski kritik Peter Bradshaw, »filmi leta 2025 niso fizični predmeti, kot je slanina ali škotski viski, zato o filmski umetnosti ne moremo razmišljati kot o tržni dobrini«.