Najdimo umetnine, od leta 1945 do 1991 ustvarjene posebej za javne ustanove

Prijavi umetnino

Poznate umetnino, brez katere skorajda ni televizijskih poročil? Krasi preddverje velike dvorane državnega zbora in vedno, ko se kamere vključijo, da bi posnele izjave politikov, je vidna. Kamorkoli se postavijo, je tam, za njihovimi hrbti, saj je dolga kar 67,4 metra. Gre za realsocialistično fresko, na kateri je Slavko Pengov leta 1958 upodobil zgodovino Slovencev od obdobja preseljevanja ljudstev do obdobja po drugi svetovni vojni. Leto pozneje je zanjo prejel Prešernovo nagrado. Fresko so slikarju naročili posebej za ta prostor, in čeprav je povojna oblast motive na njej budno nadzorovala, je poslikava nemi pričevalec tega, kako so bile v času Jugoslavije javne ustanove neločljivo povezane z umetnostjo. Ko so jih gradili, so posebej zanje naročali tudi umetniška dela.

Za državni zbor, tedaj skupščino, ki so jo gradili po načrtih arhitekta Vinka Glanza, so jih naročili še posebej veliko. Za pročelje sta kiparja Zdenko Kalin in Karel Putrih denimo ustvarila znameniti bronasti relief. A s slikami, kipi, mozaiki, reliefi, tapiserijami, vitraji in drugimi umetninami so se v tistem času ponašali številni občinski prostori, zadružni domovi, kulturni domovi, celo lovski domovi pa vrtci, šole, fakultete, bolnišnice, banke, železniške postaje, restavracije, hoteli, tovarne ...

Koliko umetnin je bilo od leta 1945 do 1991 naročenih in ustvarjenih posebej za opremo javnih ustanov, ni znano. Vsaj ne še – temu misteriju se zadnja leta trudi priti do dna skupina raziskovalcev z Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU, ki pod vodstvom dr. Katarine Mohar sodelujejo pri projektu Umetnost za skupnost. Umetnine skušajo najti, evidentirati, analizirati in tovrstno dediščino narediti vidno. Doslej namreč večinoma še ni bila ovrednotena niti obravnavana z vidika umetnostne zgodovine.

To pa pomeni, da tudi ni bila ustrezno pravno zavarovana in je zato zelo ogrožena – še posebej med prenovami danes dotrajanih prostorov, ki postajajo zaradi novih lastnikov in spremenjene namembnosti vse pogostejše. Umetnine izginjajo. Tudi sgrafitto Maksa Kavčiča v Strojni tovarni Trbovlje bi leta 2019 porušili, če se ne bi zanj zavzeli domačini. Tako danes novo življenje živi v Delavskem domu Trbovlje.

Gre za bitko s časom, zato so raziskovalci odprli posebno spletno stran (https://umetnostzaskupnost.si/), prek katere se jim lahko oglasijo vsi, ki za tovrstne umetnine vedo.

Za zdaj je popisanih 77 umetnin iz vse Slovenije. Ob pogledu nanje se ni mogoče izogniti misli, kako zelo drugačen bi lahko bil odnos do umetnikov pri nas in kako bi tudi številni samostojni umetniki, ki danes životarijo, lažje živeli, če bi v Sloveniji ohranili zaveze iz preteklosti. Ne le javne ustanove, tudi gospodarstvo, takrat družbena last, je nekoč izdatno vlagalo v umetnost, o čemer več kot zgovorno pričajo že mozaiki in reliefi v avlah poslovnih stavb Mercatorja, Slovenijalesa ali Smelta.