Kdo šraufa glave

Na kratko odgovarjam množici podpisnikov, prizadetih zaradi mojih nekaj pripomb o psihoterapiji.

1. Uvodoma trdijo, da jih predlog zakona o psihoterapiji ne ogroža. Čemu potem ob njem tak hrup? Je res verjeti, da je v ospredju le skrb za ljudi, da bi dobili pomoč, ki je po njihovem mnenju edino sprejemljiva, pa čeprav šele čez leto dni ali še kasneje, ko zna biti za večino prepozno?

2. Senzacionalistično naj bi navajal medijsko izpostavljene osebnosti, in sicer v podporo svojemu laičnemu mnenju. Omenil sem dve osebi – prof. dr. Mojco Zvezdano Dernovšek, psihiatrinjo, ker mi njeno delo, kolikor ga poznam, in njen zadnji intervju delujeta prepričljivo. Če bi se kot sodnik, seveda laik, moral odločati o predstavljenih argumentih obeh strani, bi njeni imeli veliko težo. Druga oseba je Zoran Milivojević, zelo dobro poznan slovenski laični in strokovni javnosti, supervizor mnogim psihoterapevtom, o katerega usposobljenosti za psihoterapijo ne kaže dvomiti. Ali pač? Ne vem, na katerega od njiju leti opazka podpisnikov o mojem senzacionalizmu. Z njegovo omembo opozarjam le, da ni vse za odmet, kar je onkraj klinične psihologije in psihiatrije.

3. Očitek o nepreverljivih govoricah in obrekovanjih. Vse je preverljivo. V soboto dopoldne, 11.oktobra 2014, sem imel predavanje na Bregantovih dnevih, kjer sem poimensko izpostavil psihoterapevta, ki je izbris prebivalcev Slovenije pripisal planetom. Z opravičilom in obžalovanjem za podelitev licence taki osebi se je oglasila takratna predsednica komisije za podeljevanje. Kar nekaj današnjih podpisnic protestnega pisma proti mojemu pisanju je bilo ob tem med publiko oziroma na odru.

4. Pisci se sprašujejo, »če je moj pogovor z nekim psihiatrom izpred nekaj let kakršen koli strokovni argument«. Najbrž je, ker ni bil le »neki psihiater«, ampak po splošnem prepričanju vodilni slovenski psihiater in sodni izvedenec. Poleg tega ni bil pogovor med nama, ampak debata na plenarni seji. Vsaj dve osebi med podpisniki ne bosta mogli zanikati vrednosti njegovega imena.

5. Komaj verjetno se zdi, da »politika v zadnjih tridesetih letih ne bi bila sposobna zaščititi poklica psihologa«, glede na to, koliko različnih vlad se je zvrstilo. Morda najuglednejši strokovnjaki niso videli potrebe po tem, saj bi vsaj v določenem političnem okolju brez dvoma uspeli s primernim predlogom. Morda pa tudi društvo, ki si je samozavestno in povsem zavajajoče nadelo ime zbornica (kliničnih psihologov) - vsebinsko in strukturno bi šlo za sekcijo Društva psihologov Slovenije - ni naredilo najbolj prepričljivega vtisa.